Tempura mutantur, nos et mutamur in illis – kako pogosto se človek moje generacije spomni na to latinsko skovanko. Manj je znano, da je pregovor v resnici izpeljanka iz Ovidovih Metamorfoz, ki se je udomačila šele z bojem Luthrovih protestantov.
A dlje kot živiš, bolj je aktualna.
Latinščina je bila v gimnazijskih letih eden mojih najljubših predmetov – sovražil sem sicer gramatiko – zato pa bolj častil čtivo in profesorske pripovedi, ki so me pritegnile k zgodovini, pravu in tuje jezike. Morda pa je bil v tej nenavadni spregi tudi kanček odpora. Kot generacija šolske reforme, ene od mnogih »inovativnih reform« tistega časa, smo se sicer vpisali v Klasično gimnazijo, ki se je v prvem letniku reformirala v osemletko, nakar so nas pred vstopom na Prvo (višjo) gimnazijo selili v bližnjo osnovno šolo. Latinščina je postala nebodigatreba, a nam so jo pustili. Vrstniki so se nam občasno posmehovali. Dejansko je »reforma« povzročila obilo težav v kasnejšem izobraževalnem in poklicnem sistemu, ki je temeljil na latinskih izrazih. Toda »latinci« smo do dandanašnjega dne ostali bogatejši za izkušnjo več.
Če tako pomislim, je naša generacija, ki se uvršča med najbolj ogrožene starostne skupine ene najbolj zloveščih pandemij novejše zgodovine, rojena le stoletje od ustanovitve gimnazije.
Za slovenščino kot jezik izobraževanja se je bilo treba dolgo boriti, čeravno nas je že Napoleon med Ilirskimi provincami prvič prebudil z rabo maternega jezika. Prvo maturo na Prvi gimnaziji so opravili šele 1925, po nacistični okupaciji pa so jo ukinili in jo nadomestili s šolo, ki je nosila ime sicer mariborskega rojaka, legendarnega avstro-ogrskega admirala Tegetthofa. Njegov velikanski spomenik v Mariboru je slovenska oblast med post-Maistrovim »očiščevanjem zgodovine« že poprej (žal) odstranila.
Panta rhei.
Pogosto se zamislim, kaj vse se je dogajalo okoli ustanov, kakršna je naša gimnazija v preteklosti. Srčika stisk in premislekov pred našo generacijo sta bili nedvomno obe svetovni vojni – zrcalo pohlepa in prezira vladajočih elit tistega časa.
Našo povojno generacijo pa je zaznamovalo upanje na boljše življenje in razvoj, čeprav je potekalo v okoliščinah, poimenovanih »hladna vojna« in »železna zavesa«, vendar le-ta v nasprotju s pisci danes prirejane zgodovine onstran naših meja.
Bili smo polni optimizma in komaj dojemali neslutene spremembe. Ožja in širša domovina sta se v eni sami generaciji iz zaostale in pretežno kmetijske prelevili v industrijsko državo in v spoštovan mednarodni subjekt.
A še najbolj opazen je bil nesluten tehnološki napredek, v katerem se je znašlo človeštvo. V času ene same generacije se je uveljavilo več izumov, inovacij, tehnoloških dosežkov in olajšanj vsakdanjega življenja kot v vsej zgodovini skupaj.
Tudi to je zaznamovalo naše/moje življenje.
V prvem gimnazijskem letniku 1961 je Jurij Gagarin (sicer vrstnik mojega brata, 1934) kot prvi človek vesoljec v pogojih breztežnosti obkrožil Zemljo. Čeprav sem se, tudi spričo družinskega izročila, že zdavnaj odločil za novinarski poklic, se mi tedaj še sanjalo ni, da bom le osem let kasneje (julija 1969) dobil priložnost komentirati TV prenose poleta in pristanka prvih dveh Zemljanov na Luni. In še posebno zadovoljstvo je bilo, da sem smel to novinarsko vesoljsko pionirstvo več let spremljati s starejšim mariborskim gimnazijskim rojakom, sicer doktorjem geofizike in seizmologije Vladom Ribaričem, človekom širokih obzorij, vsestranskega znanja in hudomušnega duha, temelječem na neizmernem ljubiteljstvu. Takrat smo uveljavili tudi precej mariborski naglas, a le začasno.
Pravkar so Arabci in Kitajci izstrelili na Mars vesoljski vozili, ki naj bi pripravili človekov prodor na Mars. To bo šele medijski dogodek, a nič več tako zelo prvi.
Vmes pa smo dobili digitalizacijo, televizorje, pralne stroje, brezžične telefone in povezave, Internet pa tudi G5 in uresničevanje Orwellovih napovedi … Jules Verne bi bil dandanes kot znanstveni fantastik pravi diletant. Le kaj vse se še lahko zgodi?
Za moje najbližje bodo gimnazijska leta ostala tudi sicer intima – s sošolko Vereno sem že zdavnaj proslavil zlato poroko; njen oče, moj tast, pa je veljal za enega najstrožjih gimnazijskih profesorjev – čeprav je bil v resnici ena sama dobričina. Razen doma naju (že tedaj v izogib koruptivnim tveganjem) ni nikoli poučeval.