6. 7. 2020

Utrinki iz spominov generacije maturantov 1966

Avtor objave: dr. Franjo Štiblar / Dijak do leta: 1966

Prejšnja Naslednja

Očitno nismo bili kaj posebnega, generacija 1966, saj nas je tudi naša gimnazija pri raznih proslavah pozabila, izpustila. Kot dijaki nismo izstopali, čeprav nas je veliko uspešno doštudiralo in se uveljavilo doma in v tujini.

Bolj zanimivo je bilo naše izvenšolsko delovanje, čeprav v okviru I. gimnazije. O njem nekaj športnih, glasbenih in maturantskih utrinkov, s poudarkom na 4. a-razredu, katerega razredničarka je bila Ana Kotnik.

...  Šport

Košarka je bila na I. gimnaziji popularna, a še bolj pred našo generacijo, tenis je bil rezerviran le za elito, zato smo se v večini ukvarjali z nogometom. Organizirali smo nogometno ligo med razredi na »Partizanu«, z veliko gledalci, tudi nežnejšega spola. Vsako kolo je bilo komentirano z ocenami igralcev in lestvico na gimnazijskem stenčasu, podpisano pa s »Čibe«. Profesorji niso bili navdušeni nad našo »ilegalno« ligo, a niso mogli ugotoviti, kdo jo organizira; organizator s psevdonimom je bil hkrati predsednik šolske skupnosti, ki se je na sejah boril s profesorji za pravice dijakov, zato je moral z njimi ohranjati dobre odnose. Potem se je organizirala vsemariborska malonogometna liga v »Luknji«, kjer je bilo vsako soboto veliko gledalcev iz vseh pomembnejših srednjih šol. Mi, reprezentanca I. gimnazije, smo zmagali na vseh tekmah; še največji odpor nam je izkazala Srednja fizkulturna šola (tudi Vogrinec), ki je ponavadi izgubila le 2 : 0. Dve leti kasneje se je v Ljubljani v študentskem naselju zbrala skoraj ista ekipa, takrat kot mariborski študentje, in proti vsem pričakovanjem zmagala v turnirju – ob ekipah, kot so jih oblikovali študenti Srbi, Bosanci, Makedonci in več ekip fakultet. V finalu z Makedonci sem dal še zmagoviti gol. Nogomet (s pokali) in glasba sta me spremljala ves čas, tudi v času študija v ZDA.

Dijaki nogometaši smo skupaj z odbojkarji in košarkarji bili v Zadru gostje tamkajšnje gimnazije, kjer smo skupno dosegli izenačen rezultat; premagali so nas v košarki (Zadar, Košta ...), mi pa njih v nogometu.

V razredu smo se, kar se tiče športa, ukvarjali tudi z namiznim tenisom; naš razred je imel turnirje v vrtcu v Melju (Štebih).

… Glasba

Bila je zelo prisotna. Na šoli smo imeli v »fizikalnici« star razglašen klavir. Ko je bila na radiu nova skladba Beatlov, sem se jo naučil in jo odigral v razredu, kar je profesorica fizike izjemoma dopustila. Sicer so bili ob petkih plesi v eni od učilnic, na njih pa borba med Beatlesi in Rolling Stonsi. »Himna« je bila »I can get no satisfaction«. Ker sem začel ljubiteljsko skladati, sem sošolke prosil, da so napisale besedila in potem smo nekaj mojih skladb poslali na natečaj za Veselo jesen. Sprejeta je bila skladba »Naš Maribor«, ki jo imam sedaj, tako kot še kasnejših 50, posneto na DVD plošči »Impresije« … Glavni pomočnici sta bili tekstopiski Majda in Srebrenka.

V četrtem letniku sem, namesto da bi obiskoval priprave na maturo na gimnaziji in na glasbeni šoli, ob vikendih igral s Krežetovimi fanti v Veliki kavarni za ples. Čeprav je veljala stroga »hora legalis« do 22. ure, posebno pri naši Ani Kotnik, so se sošolci našega in drugih razredov v veliki meri udeleževali teh plesov, ki so trajali vse do jutra. Gimnazijski del ansambla je nadaljeval delo v mariborskem kombo sestavu, ki ga je vodil trobentač Jožek, najbolj močno pa se je slišalo Branimirovo pozavno, kasneje tudi po vsem svetu.

… Matura

Maturantski ples je bil v hali na Mariborskem tednu ob Dravi. Zanj smo se pripravljali pri plesnem mojstru Jenku v dvorani nad Unionom, sam nekaj mesecev za drugimi. Tudi četvorko smo plesali.

Iz maturitetnih časov se spomnim našega divjanja na dan zaključka mature po Mariboru. Čeprav brez vozniškega izpita, sem z našim »fičkom«, polnim sošolk in sošolcev, dirkal gor in dol po Gosposki ulici, policisti nas niso ustavljali; le mame, ki so nas spremljale kot gledalke, je skrbelo, kaj bo. Naš razred je imel tisti junijski večer, na dan, ko smo maturirali, celo noč zabavo v hotelu Bellevue na Pohorju, kjer sem le za nas preko poznanstev rezerviral celotni hotel za eno noč.

***

Ko sem v 2018 snemal celovečerni dokumentarec Heterodoks, smo na mojo želje en kader posneli pred našo Prvo gimnazijo, tam kjer smo se pred desetletji sprehajali in se »spoznavali« v glavnem odmoru z južino v roki. Spomini ostanejo in včasih oživijo …

Čibe (Ričo)

Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice