11. 6. 2020

Tudi to je bilo!

Avtor objave: Janez Pastar / Dijak do leta: 1968

Prejšnja Naslednja

Moja generacija je pričela pouk v šolskem letu 1963/1964 v četrtek, 5. septembra. Zbrali smo se v prvem (latinskem) d. razredu – vsi še iz prve polovice zadnjega stoletja prejšnjega tisočletja.

Arhivski dokument – Šolsko kroniko Državne mešane gimnazije v Mariboru – so začeli pisati 12. junija 1945; prva knjiga se zaključi 31. avgusta 1969. V njej je vestno, natančno in občudovanja vredno spremljal dogajanja na Prvi gimnaziji Maribor profesor Stanko Šijanec. Kot zgodovinar je imel izostren čut za bistvene poteze časa, prostora in ljudi, njegov rokopis pa je bil produkt predmeta lepopisje, ki je kasneje, morda neupravičeno, izginil iz predmetnika osnovne šole. Za primerjavo poglejmo rokopise naših otrok in vnukov.

Kronist Šijanec je zapisal, da je v petih prvih razredih 172 dijakov, 68 moških in 104 ženske.

Prvi letniki smo imeli ves čas popoldanski pouk. Začel se je deset minut čez eno in je včasih trajal vse do sedmih zvečer. Vendar nam je prineslo to, na prvi pogled neprijetno dejstvo, velik bonus – ob sobotah ni bilo pouka! Vsi, ki so preživljali sobotne dopoldneve v razredu, so nam iskreno zavidali – pa ne samo na naši šoli.

Med fanti jih je bilo kar nekaj, ki so redno ali občasno kadili. To so (oziroma smo) počeli na moškem stranišču med glavnim odmorom. Na vsem lepem pa se je med nami dijaki razpasla tale navada … Ko si pokadil polovico cigarete, si z nežnim svaljkanjem med prsti odstranil preostali tobak. Ostal je prazen tulec s filtrom. Poslinil si ga in ga pravokotno vrgel na strop, kamor se je zalepil. Mimogrede, za to je bilo potrebne kar nekaj spretnosti, saj so stropi v stavbi zelo visoki. Samo en pa je bil okrašen s številnimi cigaretnimi stalaktiti.

Ta naša dejavnost je odmevala tudi v zbornici. Sledila ji je reakcija v obliki profesorskega nadzora med glavnim odmorom.

Ta nadzor pa je prinesel posebna doživetja. Še posebej takrat, ko se je pojavil legendarni profesor Jože Benkovič. V ta za sicer popolnoma drugačne namene posvečeni prostor je vstopil s svojima kultnima obeležjema – z nepogrešljivo in za mnoge smrdečo cigaro v desnici ter z izstopajočo uro na levici. Ljubkovalno jo je poimenoval »moja schaffhausnovka«. In zares je bila nekaj posebnega – znamenita švicarska znamka IWC. Nekateri, ki smo se že tedaj zanimali za ure, pa dlje kot od takrat popularne »darwilce« nismo prišli. Torej profesor Benkovič je vstopil in z nami prijazno poklepetal. Kadar ni imel cigare je z naklonjenostjo sprejel ponujeno cigareto.

Nadzor je bil tako uspešno opravljen.  

Kratek stik

Popoldanski pouk je proti sedmi uri zvečer postajal relativno moreč. Nekega poznojesenskega petka smo se domislili, da bi ga skrajšali. Zadnjo uro je bila na urniku biologija. Zadevo smo premislili in naredili priročno orodje, izolirano bakreno žico. Ko si jo porinil dovolj globoko v vtičnico, je prišlo v razredu do kratkega stika in ostali smo v temi. Naš latinski razred je poučeval Alojz Žužek, profesor stare šole, vedno s kravato in mirnim ter preudarnim nastopom. Izstopal je z zahtevo, da smo morali pisati v zvezek tako, da smo liste popisali v celoti, ne glede na črte in robove.

Profesor Žužek je poučeval honorarno, štel je že zavidljivih 67 let (rojen natančno 2219 let po smrti Aleksandra Makedonskega) in bi bil po današnjih krutih pogojih že v pokoju, verjetno je tudi njegova delovna aktivnost pripomogla k temu, da je zaključil življenjsko pot kar nekaj let preko 90.

Ob prvem električnem mrku je profesor Žužek reditelja poslal po gimnazijsko "ikono", hišnika Franca Počkaja, ki pa v petek zvečer ni bil dosegljiv. Pri 55 letih potrebuje človek vendar malo miru! 

Profesor Žužek nas je s težkim srcem poslal domov in triumfalno smo odšli.

Čez nekaj časa smo vajo ponovili, profesor Žužek pa je bil tokrat temeljito pripravljen. Naročil nam je, da v temi počakamo, odšel v zbornico in se vrnil z ročno baterijsko svetilko. Dve debeli, moreči uri je vehementno razlagal in na tablo risal skice, in to z barvnimi kredami. Najbolj sem si zapomnil barvno skico hlamidomonasa. Ko je tablo porisal, jo je zbrisal in to nekajkrat ponovil. Ko je zvonec končno oznanil konec pouka, nam je prijazno dejal, da bo to snov temeljito izpraševal. Molče smo obsedeli, presenečenje je bilo popolno. Niti komentirali nismo. Mnogi smo to občutili kot prefinjeno in inteligentno zmago nad otroškim pobalinstvom, saj smo bili stari komaj okrog petnajst let. Njegova poteza mi je ostala globoko v spominu ves čas moje kariere v gimnazijskem šolstvu, ki je dolga 42 let, 4 mesece in 25 dni. Osnovo zanjo, pa sem pridobil v tej naši 170 let stari častitljivi dami.

Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice