4. 6. 2020

Sublimacija v ogrevanju šole

Avtor objave: mag. Srečko Zorko / Predstavljen: bivši ravnatelj šole

Prejšnja Naslednja

Veliko tega, o čemer bi lahko pisal, se je nabralo v relativno dolgi ravnateljski karieri na Prvi. Prav v tem je problem! O čem naj pišem?! O odločanju o famoznem napredovanju v plačne razrede in nazive, kar me je takrat doletelo? Ne, to so počeli vsi ravnatelji! O uvajanju novih programov mature itd.? Dolgočasno, kdo bo to bral! O investicijah, npr. o obnovi fasade v sedanji barvi, za katero sva z arhitektom svet šole prepričevala, da je originalna, kar se da preveriti v deželnem arhivu v Gradcu? Še zdaj ne vem, ali so člani sveta spregledali, da so fotografije iz 19. stol. v črno-beli tehniki in originalne barve ni bilo mogoče razbrati, ali pa so se naredili »neumne« in podprli mojo željo, da fasada šole naj ne bo v kasarniško sivi barvi. Verjetno slednje! Pustimo investicije, na vseh šolah in pod vsemi ravnatelji se dogajajo.

O ogrevanju šole bom zaokrožil! Za večino zaposlenih in dijakov v »mojem« času, pa predvidevam tudi sedaj, popolnoma nepomembna zadeva, razen če je na šoli hladno, kar je ob ponedeljkih zjutraj običajno bilo. Ogrevanje je samoumevno, menda spada med t.i. higienike, kot npr. tabla v učilnici, zato se profesorji s tem ne ukvarjajo, saj nenazadnje to ni njihova skrb. Tudi meni kot profesorju se ni kaj dosti sanjalo, kako se ogreva tako ogromna in častitljivo stara zgradba. Radiatorji so že bili, torej tudi centralno ogrevanje. Peči v učilnicah (več) ni bilo kot v časih, o katerih mi je pripovedoval hišnik Mirko, ko je bilo na šoli zaposlenih več kurjačev, ki so v koših vsako jutro nosili premog v vsako učilnico in zakurili peči, da so dijaki prišli na toplo. Seveda takrat nihče ni razmišljal o merilcih ogljikovega monoksida in, kolikor mi je znano, se ni nihče zastrupil. Sedanji ravnatelj prof. Pušnik je z matematično pedantnostjo ugotovil, da je v tistih časih iz strehe šole štrlelo med 21 in 23 dimnikov.

Torej o ogrevanju šole nisem razmišljal vse do tistega zanimivega datuma, 1. aprila 1993, ko sem  postal ravnatelj. Pa še potem nekaj mesecev ne, saj je bilo kurilne sezone konec, prav tako pa veliko drugega dela.

Vse dokler ni prišel v pisarno tedanji kurjač Vid z besedami: »Gospod ravnatelj, premog moramo nabaviti!« »Koliko pa, Vid?« »100 ton, pa pred snegom še 100, pa ne vem, če bo dovolj.«

Mislim, da sem takrat ostal odprtih ust. »Koliko pa pokurimo na dan?« »Če je huda zima 2 toni, včasih več.« »Nemogoče,« rečem, misleč na otroštvo, ko sem moral spraviti tono in pol premoga v klet, kar je bilo dovolj za vso zimo.

»Vid, pelji me v tvoje premogovno kraljestvo!«

Pod nivojem sedanje kleti še en ogromen prostor, skladišče za premog in pepel ter 3 velike peči, premera pribl. 1,5 m. Skozi jašek nad glavo je prodiral žarek svetlobe, kar je kazalo, da jašek vodi na prosto. »Ta jašek vodi na Krekovo pred šolo, skozenj spravljam premog noter in pepel ven,« pravi Vid. Priznam, da sem ga takrat začel ceniti.

Spomnil sem se na prof. Mogeta, dolgoletnega ravnatelja na Prvi in človeka z »zvezami«.

»Rudi, si ti kaj razmišljal o prehodu na kakšen drugačen način ogrevanja, da ne bomo v teh časih več s premogom smodili?« ga sprašujem po telefonu.

»A še nisi pregledal vseh omar? Imaš pripravljeno celotno dokumentacijo. Pa pokliči tega in tega na ministrstvu!«

Pa res! Meter fasciklov, vsemogoče instalacije, strojne, elektro itd., vse pripravljeno za prehod na plinsko ogrevanje. Le letnice so bile malo sumljive (prof. Moge nekaj let pred mojim nastopom ni bil več ravnatelj).

Kličem »tega« v Ljubljano, ga ni več na tistem delovnem mestu. Dokopljem se do pravega, mu razložim problem in pristavim, da imamo vso potrebno dokumentacijo iz tistega in tistega leta.

»Joj, ravnatelj, ta dokumentacija je zastarela in popolnoma neuporabna, bo treba vse na novo. Ampak zdaj ni denarja, pred vrati je uvajanje mature, državnega projekta številka ena, to veliko stane. Boste že vzdržali!« je bil odgovor uradnika.

Saj res, poskusna matura je pred vrati, delitev dijakov na maturitetne skupine tudi, kdo se bo ukvarjal z ogrevanjem, pa še vroče je postajalo.

Pa pride oktober, pa pride kurjač Vid v pisarno. »To spet nekaj ni dobro,« sem si mislil. »Gospod ravnatelj, potrebujem naročilnico za šamot, ena od peči se je zrušila in jo moram popraviti. Bom samo z dvema kuril, saj še ni mrzlo.«

»Popravi Vid, čimprej, saj veš, da imamo priprave na maturo!«

Čez mesec dni se je zrušila druga peč. »Gospod ravnatelj, zdaj bo nekaj dni hladneje, dokler ne popravim še te peči,« pravi Vid. »Popravi, popravi, priprave na maturo …!«

Heureka! Birokratske logike sem se spomnil. Uradnik noče biti ničesar kriv, raje krivdo preloži na drugega. Pošljem dopis na službo za investicije na ministrstvu za šolstvo, da so ogrožene priprave na maturo in s tem nacionalni projekt »matura«, ker se lahko zgodi, da na šoli 3 tedne ne bomo imeli pouka (malo sem raztegnil), ker se peči rušijo, na hladnem ne bomo sedeli, seveda še pristavim, da kot ravnatelj v zvezi s tem ne nosim nobene odgovornosti.

Uspelo je! Kateri uradnik bi tvegal, da bi bil takratni veleprojekt »matura« ogrožen zaradi njega. Brez večjega pompa in na hitro je na podstrešju šole leta 1995 zrastla svetleča plinska kotlovnica. Konec s premogom, konec s pepelom, kurjač rešen težaškega dela …, no, jaz kot ravnatelj še ne čisto. Še mesece po prehodu na plinsko ogrevanje so me klicarile gospe, stanujoče v sosednjih zgradbah, da jim zaradi našega dima črni perilo na balkonu. Počasi se je tudi to umirilo, le da še sedaj ne vem, ali zaradi tega, ker so prenehale obešati perilo na balkon ali pa so tudi v okoliških stavbah opravili sublimacijo v ogrevanju.

Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice