29. 6. 2020

Spomini ob 170-letnici Prve

Avtor objave: Dr. Franc Kramberger, nadškof v pok. / Dijak do leta: 1954

Prejšnja Naslednja

Sredi šolskega leta 1948/49, meseca februarja, sem bil po izredni poti sprejet v tretji razred Prve gimnazije v Mariboru. Zaradi nedokončane in takrat ukinjene višje osnovne šole (nižje gimnazije) v rojstnem kraju Lenart sem moral opraviti v drugi polovici šolskega leta, ob rednem pouku, dopolnilne izpite iz vseh predmetov. Vsak profesor je določil datum izpita. Uspelo mi je. Uspeh ni bil zavidljiv, vendar pozitiven, kar mi je omogočilo, da sem ob koncu šolskega leta opravil malo maturo in se v jeseni vpisal v četrti razred gimnazije. S tem se je začelo moje redno srednješolsko izobraževanje. Gimnazijski študij je bil takrat dvostopenjski: nižja gimnazija (tri leta z malo maturo) in višja (ostalih pet let).

Posledice pomanjkljive osnovnošolske izobrazbe so me spremljale še nekaj časa, vendar sem jih s potrpežljivostjo profesorjev in lastnim prizadevanjem prebrodil. Šele v šestem razredu sem se v polnem pomenu čutil enakovrednega drugim sošolcem. Skupaj z njimi sem opravil veliko maturo in končal gimnazijski študij leta 1954.

Za ta leta hranim lepe spomine na profesorje in sošolce. Z veseljem in zadoščenjem smo jih obujali ob jubilejnih maturantskih srečanjih, na katera smo vedno vabili tudi razredničarko (Fras Dragico) in profesorje. Ko se po toliko letih oziram nazaj, morem reči, da so gimnazijska leta čas, ko človek naredi zase največ. Pozneje samo nadgrajuje, dopolnjuje in izpopolnjuje. Uspehi in neuspehi, zmage ali občasni porazi, vse to oblikuje mladega človeka v zrelo osebnost. Per aspera ad astra – Po težavah do zvezd!

Drugo dogajanje, ki je zaznamovalo moja gimnazijska leta, je politično obarvano. Zadnja tri leta sem bil pod skrbnim in strogim očesom Udbe (Uprave državne varnosti) ali Tajništva za notranje zadeve. Vrstila so se neskončno dolga zasliševanja, podnevi in večkrat tudi pozno v noč, ob delavnikih in nedeljah; skorajda ni minil teden, da me ne bi poklicali na razgovor in spraševali, kje sem bil, s kom sem se družil, o čem smo se pogovarjali, ali sem bil v cerkvi, ali sem bil pri spovedi, pri katerem duhovniku … Vedeli so za vsak moj korak. Zasliševanja so okrepili z različnimi obljubami o visoki štipendiji na univerzi in finančni podpori, pa tudi z grožnjami, da bom izključen iz šole, da ne bom pripuščen k maturi, če se ne bom ravnal po njihovih navodilih. Nekajkrat sem moral podpisati izjavo, da o vsebini in načinu pogovorov nikoli ne bom nikomur ničesar povedal, saj bi to pomenilo izdajo, kar bi imelo zame usodne posledice. Pred temi me je reševala mladost; nisem še bil polnoleten.

Zakaj se je vse to dogajalo?  Razlog je bil samo en: moje versko prepričanje in obisk cerkve ob nedeljah in praznikih. Namen vseh srečanj in pogovorov je bil: prevzgojiti me in izšolati za sodelavca. To so pričakovali in mi celo dopovedovali, da je to moja državljanska dolžnost. Vendar te dolžnosti nisem nikoli čutil in je tudi nisem sprejel.

Po maturi in vpisu na Teološko fakulteto ter vstopu v bogoslovje so moji stiki s Tajništvom za notranje zadeve bledeli in počasi prenehali.

Latinski pregovor pravi: Tempora mutantur et nos mutamur in illis. – Časi se spreminjajo in mi z njimi. Deset let pozneje so bile razmere drugačne. Škofu Maksimilijanu Držečniku je uspelo revitalizirati dijaško semenišče v prostorih nacionaliziranega frančiškanskega samostana (1960). Kot mladega duhovnika me je škof imenoval najprej za prefekta, nato pa za ravnatelja te ustanove. Dijaki so obiskovali pouk na državnih srednjih šolah, večina prav na Prvi gimnaziji, vso oskrbo in študijsko pomoč pa so imeli v semenišču. Kot predstojnik in vzgojitelj sem zopet prišel v stik z gimnazijo, predvsem z razredniki, pa tudi še z nekaterimi svojimi profesorji. Udeleževal sem se roditeljskih sestankov in se tudi ob drugih priložnostih zanimal pri profesorjih o dijakih iz semenišča, o učnem uspehu ali neuspehu. Tako sem spremljal od blizu njihovo izobraževanje in sploh življenje v šoli.

Za ves čas svoje službe v dijaškem semenišču morem reči, da je bil odnos dijakov do profesorjev in profesorjev do dijakov ne samo dober, marveč odličen. Ni bilo čutiti niti najmanjše diskriminacije ali razlike med zunanjimi dijaki in dijaki iz semenišča, ki so bili ne samo zadovoljni, marveč celo ponosni, da so obiskovali Prvo gimnazijo. To se vidi tudi iz njihovih poznejših stikov s svojimi razredniki in profesorji. Ta leta so bila tudi zame izkustveno zelo bogata in koristna.

Ob častitljivem jubileju želim Prvi: Vivat, crescat, floreat! – Naj živi, raste, cvete in rodi bogate sadove našemu narodu!

Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice