19. 9. 2020

Spomin na razstavo Šivam galerijo, september in oktober 2005

Avtor objave: Nina Šulin / Dijakinja do leta: 2000

Prejšnja Naslednja

Stala sem sredi prazne avle. Belina navzgor in mraz. Zvonec je ravnokar odzvonil začetek ure, kar je pomenilo, da se začenja mir, ki bo trajal naslednje tri četrt ure. Ponudba za razstavo je prišla nepričakovano. Nič, kar bi lahko razstavila, ni sodilo sem. Zaradi občutka. Da skozi ta prostor prihajam že toliko let, da si zasluži svojo zgodbo.

Na zid napnem platno. Ga porišem, razrežem. In ga počasi začnem šivati skupaj. Šivam z dolgimi rahlimi zankami. Postajajo večje in večje. Manj organizirane. Nato se počasi začnejo širiti v prostor. In postanejo niti v prostoru. Moj prostor v prostoru. Sprejemanje nevidnih tokov, energij, ki sočasno tečejo skozme in beli prostor, ki me navdaja z domačnostjo. Rodila se je nit. Spoznala sem, da teče samodejno iz mojih prstov. Skupaj potrebujeva samo prostor, svetlobo in čas.

Gibanje linije v prostoru, ki se zanka v mrežo, in mreža se počasi, zelo počasi gosti. Gibi, ki se kot pri spretni tkalki ponavljajo vedno znova in znova. In v vsak vmesni prostor je beseda. Je spomin. Je slika. Na čas, ko sem bila kamenček v teh tleh. Skozi te debele stene, z jutranjo svetlobo, ki nežno objame prostor, in mrazom sem v dihu enakomernega gibanja svojih rok začutila spravo. Z njo, ki me je kar nekaj let navdajala s strahospoštovanjem. S Prvo. 

Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb.

Seznam objavljenih zgodb