28. 9. 2020

Spet bi šla na Prvo

Avtor objave: Petra Hercog / Dijakinja do leta: 2000

Prejšnja Naslednja

To poved sem v zadnjem desetletju izrekla vsakič, ko je pogovor nanesel na to, v katero obdobje bi se vrnila, če bi imela moč potovati v preteklost. Štiri leta na Trgu generala Maistra so bila fantastična. Roko na srce, Prva ima veliko prednosti. Je v središču mesta in tako smo v višjih letnikih, ko smo že diplomirali iz špricanja pouka, lahko izbirali, kje se, namesto v učilnici, srečamo. Pred mogočno stavbo je fontana. V mojih časih je bila precej bolj »obiskana«. Predvsem v poznih spomladanskih dneh, ko se je iz odmora skoraj vedno kdo vrnil moker. Ta šport je bil skoraj stvar prestiža. Najpopularnejši, najbolj »in« dijaki, predvsem pa dijakinje, so se morali vsaj enkrat skopati v njej. In potem še sama stavba. Stara, fascinantna. Z veliko hodniki, po katerih smo kot fazani stopali skoraj boječe, ob koncu srednje šole pa smo naštudirali vse bližnjice – samo da si bil v učilnici pred profesorjem. 


Profesorji. Oni so duša celotnega štiriletnega obdobja. Vsak s svojimi fintami, a z istim ciljem, ki ga takrat seveda nismo razumeli. Zato smo dvakrat uradno protestirali. Seveda brez uspeha, ampak vseeno smo bili ponosni na to, da nas je 31 nadobudnežev uspelo sestaviti uradno pismo, ki je romalo v ravnateljevo pisarno in bilo celo prebrano. Ja, že takrat smo hoteli spreminjati svet in se boriti za »svoje pravice«. Katerega predmeta nikoli nisem marala? Matematike. V razredu sva bili dve Petri. Se še spomnite, kako so profesorji vračali teste? Pri nas so jih običajno imeli zložene po ocenah, največkrat so začeli z najbolje ocenjenimi. Samo enkrat v štirih letih se je zgodilo, da sem šla po svoj test prej kot moja soimenjakinja. Pa še takrat sem mislila, da se je profesorica zmotila. No, tudi profesorico sem za trenutek zmedla. Ja, prepričana je bila, da se je tudi ona zmotila. Najljubši predmet? Tega nisem imela, blizu so mi bili vsi družboslovni. Matura? Bili smo prva generacija, ki smo imeli maturo razdeljeno na dva ločena dela – najprej vsi pisni preizkusi in nato še vsi ustni. Spomnim se ustnega zagovora pri slovenščini. Slovenščino sem imela rada, seveda. Dobila sem Shakespearjevega Hamleta. V prvem letniku smo njegov monolog morali znati na pamet. Optimistična profesorica me je tri leta kasneje na ustnem vprašala, če bo šlo na pamet! »Ne biti.«


Tudi yearbook oz. letno knjigo maturantov smo ustvarili. Bili smo druga generacija na Prvi, ki ga je imela. Še danes smo ponosni, le redko katera obletnica mature je minila brez njega. In ko smo že pri obletnicah. Letos, na 170-obletnico Prve, praznuje naša generacija 20 let od tistega Hamleta, torej od mature. Glede na trenutne okoliščine skupne obletnice, od A do G, letos žal ne bomo mogli organizirati, čas pa je, da na kup ponovno zbobnam čim več svojih E-jekov.  


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice