Šolska knjižnica Prve gimnazije Maribor / F-ovci generacije 1993–1997

Če za katerega od prostorov na Prvi velja rek 'Per aspera ad astra', je to gotovo knjižnica.

Ko sem leta 1993 postala dijakinja Prve gimnazije, je bila ena mojih prvih poti na šoli tudi odkritje prostorov šolske knjižnice. Knjige so pač bile moje prijateljice že od najzgodnejšega otroštva in knjižnice večno skrivnosti polni prostori, v labirintih katerih sem se rada vedno znova izgubila. Spomnim se, da sem bila ob prvem obisku knjižnice na Prvi zelo razočarana. Prostor je bil namreč velik le kot običajna učilnica. V njem so stale hladne sive kovinske knjižne police, na njih pa v več vrstah natrpane knjige, tudi tiste, sicer že močno zaprašene, v cirilici in celo gotici! Če si želel doseči nekatere knjige, si moral dobesedno hoditi po mizah. Najsvetlejša plat takratne knjižnice je brez dvoma bila 'legendarna' knjižničarka, dobrosrčna gospa Milojka Vasić. Kljub vsemu pa, žal, ona sama ni bila dovolj, da bi v ta, sicer zame posvečeni hram učenosti, v času gimnazijskega šolanja prostovoljno rada in redno zahajala.

A usoda je imela svoje načrte z menoj. Moje življenje je očitno nekje zapisala tej knjižnici. Leta 2004, ko sem spet iskala zaposlitev, so mi namreč priložnost ponudili prav kot 'polovični knjižničarki' na Prvi. Lahko si predstavljate, kako osupla sem bila, ko sem prvi delovni dan ugotovila, da je knjižnica še vedno ista kot takrat, ko sem zaključila gimnazijsko šolanje. S pohištvom in knjižničarko vred! Drage gospe Milojke sem se seveda iskreno razveselila, vsega ostalega pa toliko manj. A služba je služba in bila sem iz srca hvaležna zanjo. Vedela sem, da je že leta v načrtu prenova knjižničnih prostorov, a očitno so dobri nameni ostajali le na papirju. Potem pa se je le premaknilo … Nekega dne je tedanji ravnatelj, človek velikega srca, mag. Srečko Zorko skupaj z arhitekti naznanil veselo novico: »Šolska knjižnica bo končno dobila mesto, ki si ga zasluži. Večje, sodobnejše, v kletnih prostorih.« Šok! Kot bi me nekdo polil s škafom mrzle vode. »Kako je to mogoče?« sem se spraševala. »Kdo neki je tako neodgovoren, da umesti knjižnico, ki naj bi bila srce vsake šole, v vlažno klet, kjer so še pred nekaj leti hranili premog za ogrevanje?« In sem tvegala: gospodu ravnatelju sem razburjena, a spoštljivo povedala, da bom, če bodo šolsko knjižnico preselili v klet, takoj dala odpoved! Še danes sem hvaležna, da mi je gospod Zorko takrat oprostil to mojo mladostno (ne morem sicer reči, da nepremišljeno) predrznost. In kar nekoliko prevzetno si domišljam, da je morda prav ta moj korak vsaj malo pripomogel k ponovnemu razmisleku odgovornih. Kakor koli – projekt nove šolske knjižnice je spet za nekaj časa (če odmislim še eno visokoletečo idejo o preselitvi na podstrešje) 'poniknil'.

Potem pa smo leta 2010 dobili novega ravnatelja. Vodenje šole je poln zanosa in navdihujočih načrtov za Prvo prevzel profesor Herman Pušnik. Kot izjemnemu bralcu, ljubitelju in poznavalcu knjig, rednemu obiskovalcu knjižnic in človeku širokega duha, mu je bilo takoj jasno, da šolska knjižnica zares nujno potrebuje nove prostore, če želimo našim dijakom in zaposlenim ponuditi vse, kar naj bi šolska knjižnica omogočala svojim uporabnikom. A le zavedanje in dobra volja, žal, nista dovolj. Potrebna so finančna sredstva, načrti, izvedba … In to vse traja.                                                  Bila sem ravno na porodniškem dopustu, leta 2013, ko sem po elektronski pošti prejela Razvojni načrt PGM za obdobje 2013–2018. In z neverjetnim olajšanjem ter veseljem sem v njem prebrala, da je na prvem mestu investicijskih prioritet prav šolska knjižnica. In to po novem projektu! Juhuhuuu! Veselje je bilo še toliko večje, ko sem izvedela, da naj bi šolska knjižnica ostala na že obstoječi lokaciji, prostore pa naj bi razširili še v obe dotedanji sosednji učilnici, torej na celoten desni hodnik pritličja. Nobene kleti torej ali podstrešja. Le kdo bi si lahko želel še kaj boljšega?!                                             

Že prvi dan poletnih počitnic so se začele priprave na prenovo. Najprej je bilo treba iz prostora umakniti vse knjižnično gradivo. Da nam je to uspelo, so – v duhu nekdanjih delovnih brigad – na pomoč priskočili prav vsi zaposleni in celo dijaki Prve. V pritličju je nastala prava 'živa veriga', po kateri smo knjige in ostalo gradivo (vsega skupaj je bilo približno 25.000 izvodov!) z veliko veselja in navdušenja v samo enem dopoldnevu preselili v prazne razrede levega hodnika (ob koncu poletja pa spet nazaj v nove prostore). 

Nikoli ne bom pozabila prvega šolskega dne septembra 2014. Kako srečna in ponosna sem takrat na stežaj odprla vrata prekrasne nove knjižnice … In tako je še danes. Zame je privilegij biti knjižničarka in profesorica na Prvi gimnaziji Maribor. Ta modra gospa, lepotica na Maistrovem trgu, mi je dala že toliko lepega: srednješolske spomine, zaposlitev, krasna prijateljstva, celo mož je bil moj sosošolec na Prvi. Svoje delo imam zares rada. Ko velika čitalnica poka po šivih, ko med knjižnimi policami mrgolijo zvedavi dijaki in med prelistavanjem šumijo listi knjig, sem preprosto – srečna. Takrat vem, da je bilo vredno čakati. Hvala ti, Prva!

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

F-ovci, generacija 1993–1997, smo bili vedno nekaj posebnega. Razredu, v katerem je v nasprotju z običajno gimnazijsko populacijsko strukturo prevladal moški (s)pol, je poveljevala profesorica Danila Žlender. Le kdo bi si lahko želel bolj razumevajočo razredničarko?!

»Manjšinska« dekleta so kmalu spoznala, da vsi poskusi kakršne koli preobrazbe več kot 20 »mladih bikcev« nimajo prav nobenega smisla. Vsakodnevno vzdušje in dogajanje v razredu smo krojili fantje – (pre)drzni, visokoletečih ciljev, včasih domišljavi, predvsem pa z veliko mero domišljije in humorja, a tudi z izjemnim občutkom odgovornosti in spoštljivosti do šolskega dela, profesorjev in preostalih sosošolcev. Pri nas se je vedno kaj dogajalo. Znali smo poskrbeti za to, da so nas prav vsi na šoli poznali. Od mnogo »vragolij« – s selotejpom zlepljenih miz v obliki črke F, menjav testov po diagonali pri matematiki … – se posebej dobro spomnim te: v pustnem času leta 1997 je na Prvo prišla delegacija vsem dobro poznane italijanske zloglasne družine Corleone. Skušala se je dogovoriti za sodelovanje v medobčinskem urejanju Maistrovega trga. Družina Corleone je imela namreč dobre povezave v politiki in odlične v gospodarstvu. Da bi pogajanja obrodila čim bolj zanesljive sadove, so v delegacijo povabili celo svojega glavnega botra na vozičku, »Dona Kosto«, v najožjem timu pa so sodelovali njegovi najzvestejši sodelavci in znani likvidatorji Zlatorogovega brloga: Jack, Boy, Mick, Big Boy, Brick, Selfy. Obsojen, vsaj dokazano, ni bil nihče. V 4. f je cenjena delegacija nagovarjala razredničarko Danilo Žlender, da naj popravi neopravičene ure v opravičene. Ta predlog ni bil sprejet, čeprav je naletel na vsesplošno odobravanje publike. Na Prvi je delegacija nato opravila še dve virtualni likvidaciji v razredu in preprečila prodajo več kot pol kilograma namenske moke. Sprehodila se je tudi po šoli in vsem pokazala, kdo je kdo. 

Zagotovo pa se marsikdo spomni še ene markantne zgodbe naše generacije. Ko smo se namreč ob zaključku šolanja na Prvi poslavljali od naše cenjene razredničarke, smo poskrbeli za pravo senzacijo. Naši dragi Danili, ki se je vsa leta v šolo vozila s kolesom, smo za slovo kupili in na trg pred gimnazijo pripeljali čisto pravega fička! O tem dogodku je poročala celo televizija.

In ta mali avto zaznamuje še ena, prav posebna zgodba. Že takrat smo namreč bili mladci čisto pravi podjetniki. Da smo od predhodne generacije v roke dobili znameniti »ključ Prve«, za katerega se vsako leto v zanimivih bojih borijo dijaki 3. letnika, smo z njo sklenili posel in izvedli blagovno menjavo »ključ za pivo«. Podobno trgovanje smo nato nameravali izvesti prihodnje šolsko leto, ko je vest o tem nezakonitem poslovanju prišla na ušesa tedanjega ravnatelja, sicer izjemnega človeka z velikim srcem, profesorja Srečka Zorka. Ta je takoj onemogočil akcijo in ni nam preostalo drugega, kot da ključa ne predamo zanamcem, saj si ga po našem mnenju niso zaslužili. Skrili smo ga v fička in tam je ostal celo leto. Profesorica Žlender ga je prevažala naokrog, ne da bi vedela za to. Za nove generacije je bil hišnik primoran izdelati nov ključ, ki smo ga šele pozneje kot ponaredek zamenjali za pravega in tako poravnali svoj dolg do Prve.

Danes smo vsi ti nekdanji »mafijci« uspešni bodisi zdravniki, gospodarstveniki, univerzitetni profesorji, celo politiki. V povprečju imamo vsaj eno univerzitetno diplomo, večina pa tudi magisterij in doktorat znanosti. Na poti do zvezd nam je prav vsem nedvomno pomagala tudi Prva – šola, ki je v nas zasidrala trdne temelje učenosti, vedoželjnosti, vztrajnosti in tudi drznosti. Lepotica na Maistrovem trgu, vsi učitelji in drugi zaposleni so namreč že takrat znali prisluhniti in slišati želje, tegobe in sanje mladih ljudi ter jih preobraziti v izzive in priložnosti. Prav zato bo Prva gimnazija zame vedno lep spomin na obdobje življenja, ki mi je dalo krila za prihodnost … Hvala ti, Prva!