Ko pomislim na Prvo, je moja prva asociacija mogočna stavba v srcu Maribora, ki je doživela in preživela že toliko zgodovinsko prelomnih časov in ki se je na popolnoma edinstven način dotaknila življenj mnogih mladih ljudi. Tudi mojega.
Zame je bilo obdobje na Prvi zelo intenzivno – včasih se mi je zdelo, da je »odrasli« svet prehitro pozabil, kako naporno je biti v puberteti, ko te vodijo predvsem čustva (in ne toliko »uka žeja«), hkrati pa te pedagoška stroka vsak dan znova opomni, da te »ena točka lahko stane sanj« (numerus clausus). Ni bilo enostavno, toda bilo je vredno – vredno vsakega dneva pouka, vsakega predmeta in učenja vsakega še tako nepotrebnega fakta, ki se ga danes da enostavno poguglati … Splačalo se je poslušati, brati, razpravljati, snovati referate, pa tudi zabušavati ter prešpricati kakšno uro v korist krepitve socialnih stikov.
Prva se še zmeraj kot prava lepotica arhitekture bohoti na Maistrovem trgu, toda še tako lepa hiša je brez ljudi, ki v njej živijo, le en kup gradbenega materiala brez duše. Prva smo bili mi vsi – dijakinje in dijaki, profesorice in profesorji, knjižničarka, ki je sredi prenatrpanih knjižnih polic kuhala kavo, in hišnik Mirko, čigar gube na obrazu so spominjale na Pabla Picassa. Pa naš Vlado z ekipo, ki je uspela v 20. minutah glavnega odmora s svojimi gigantskimi sendviči nahraniti na desetine lačnih mladostnikov.
Prva je nek svojevrsten mikrokozmos, mesto v malem, kjer srečaš sebi enake in spoznaš večne prijatelje, hkrati pa vedno znova naletiš na drugače misleče in na takšne, ki te ne marajo, ki pa se jim ne moreš izogniti. Če želiš preživeti, ne smeš obupati. Moraš se naučiti postaviti zase, se braniti in zagovarjati svoje stališče. Zato danes, ko gledam z distance mnogih let, vidim svoj čas na Prvi predvsem kot šolo za življenje. Četudi sem že zdavnaj pozabila vse matematične formule in sestavne dele rastlinske celice, sem v teh štirih letih utrdila predvsem svoje socialne kompetence.
Velika večina mojih profesorjev je bila strokovno izjemno podkovana in kompetentna, toda zelo različno pedagoško nadarjena. Najraje sem imela tiste najbolj srčne med njimi, ki razumejo mladega človeka in ga ves čas njegovega šolanja spremljajo, včasih tudi popolnoma tiho in nevidno. Tak pedagog je bil zame prof. Dregarič, ki nas je v prvem in drugem letniku poučeval fiziko. Tudi v tretjem in četrtem letniku je še zmeraj prijazno odzdravil, ko sva se srečala na hodniku. Vesel je bil zmeraj, ko sva na hitro poklepetala o gasilskih domovih v slovenjegoriških vaseh. Ko smo le štiri punce iz naše generacije pisale maturo iz latinščine, nam je prav on razdelil pole z nalogami in nas v svojem rahlo sarkastičnem tonu potolažil, naj ne skrbimo – če smo prišle že tako daleč, da pišemo maturo iz latinščine, zagotovo nismo neumne. Nikoli prej ali kasneje nisem začela reševati nobenega testa tako sproščeno in z nasmehom na obrazu. Prof. Dregariča sem zadnjič videla julija leta 2004 na razglasitvi rezultatov mature. Srečala sva se na stopnicah pri stranskem vhodu. Segel mi je v roko, mi čestital ter rekel: »Vedno sem verjel vate.« Ta stavek še danes odmeva v mojem srcu. Vest o izgubi prof. Dregariča me je zelo pretresla. Bil je dober profesor, ki je znal kompleksne teme razložiti na enostaven način. Do nas dijakov je bil pošten in razumevajoč, včasih rahlo hudomušen in svoji generaciji primerno nesentimentalen, toda sila dober človek.
Mogoče je prav to ena najpomembnejših lekcij, ki sem se jih naučila na Prvi. Biti človek z vsemi svojimi plusi in minusi ter se neprenehoma truditi – biti boljši človek.