Šola vožnje (Nagovor pedagoškega kolektiva Prve gimnazije Maribor, 28. 8. 2020)

Spoštovani! 

Najprej se bi rada iskreno zahvalila za izjemno čast, da sva bila z Matevžem izbrana za dijaka leta 2020, in za priložnost, da Vas lahko (danes) nagovoriva.

V približno tem času pred enim letom sem pridobila vozniški izpit. Zelo dobro se spomnim svoje prve vožnje z vozniškim dovoljenjem. Bil je 20. september, v avtomobilu sta seveda bila oba starša, ki sta skoraj žarela od veselja in ponosa, ker je zdaj tudi njun najmlajši otrok lahko vozil. Peljala sem po Koroški cesti, to je bilo še v »predfontanskem« času, in se pripravila na vključevanje v krožno križišče. Ker vozniki, ki so ga zapuščali, po, tako rekoč, slovenski tradiciji niso uporabili smernih kazalcev, sem čakala. In čakala. In je izvozil prvi avtomobil, pa drugi, pa tretji, vsi brez ustrezne signalizacije. Vozniki za menoj so mi zelo hitro začeli trobiti, zaradi česar sem bila seveda še bolj živčna. No, kmalu sem vendarle lahko speljala in vsi smo preživeli.

Lahko bi se jezila, ker vozniki za menoj niso opazili, da vozniki v krožišču pred menoj niso uporabljali smernikov v skladu s predpisi, ampak nenazadnje niti ne vem, kaj se je takrat dogajalo v njihovih življenjih. Oni niso vedeli, da sem prvič vozila brez inštruktorja, sama pa nisem poznala kakšnih drugih podrobnosti o njih. 

Če imate vozniški izpit, se verjetno vsaj malo spomnite časa, ko ste še vozili v šoli vožnje. Verjetno se spomnite občutkov prestrašenosti, strahu in negotovosti. Ko vidimo vozilo z napisom “šola vožnje” na cesti, smo zato strpnejši, bolj razumevajoči, najverjetneje vsaj za malo povečamo varnostno razdaljo. Pozabimo pa, da druga vozila nimajo takšnih napisov. Na nobenem vozilu ne piše, da nekdo pričakuje prvega otroka in zato vozi malo strpnejše. Ne piše, da je nekdo bil udeležen v hudi prometni nesreči in je zato previdnejši in raje počaka, kot da bi hitel na križišču. Seveda ti dejavniki ne opravičujejo dejstva, da vožnja v obeh primerih ni najbolj varna oziroma primerna. Vendar so takšni napisi res potrebni, da smo samoumevno razumevajoči do drugih? 

Vsi smo le ljudje.

Kolikor se sliši klišejsko, je tudi res. Ni težko razumeti, je pa zelo težko to ozavestiti in ponotranjiti. V vsakdanjem življenju se v neprijetnih situacijah prepogosto odzovemo z obrambnimi mehanizmi, ki so velikokrat pogojeni s čustvi. Premalokrat pa se ustavimo in poskusimo razumeti položaj drugih. Pozabimo, da obstajajo težave, za katere ne vemo. Najlažje je obsojati ljudi brez konteksta. Če mislimo, da je nekdo len, to samo poudarja naše nepoznavanje njegovega konteksta. Pomeni, da ne poznamo celotne zgodbe. Ampak smo tudi sami ljudje. In ljudje pozabljamo. Ključ je zavedanje. 

Tudi dijaki so ljudje. Sicer nekoliko mlajši, manj izkušeni, ampak ravno zato je razumevanje tako pomembno. Tudi tisti dijak, ki zase morda meni, da je, pogovorno povedano, frajer, in je za profesorje zagotovo pedagoški izziv. Najverjetneje je tudi on odraz nekega pomanjkanja, bodisi materialnega bodisi čustvenega.

Zagotovo sami veste, kako pomembno je (vaše) učiteljsko poslanstvo. Čeprav dijaki tega morda ne znajo vedno pokazati, izjemno cenijo razumevajoč odnos. 

Veliko lepega se zgodi v gimnazijskem obdobju. Kar si bom pa sama najbolj zapomnila, so majhne pozornosti, ki so mi pomenile ogromno. Ali spodbudne besede, ko nisem najbolj verjela, da lahko nekaj dosežem, izraz ponosa, ko sem to dosegla, ali pa zaupanje, ko mi je bilo dovoljeno kdaj manjkati ali zamuditi k uri zaradi obšolskih dejavnosti. Hvala, da ste mi pokazali pomen takšnega odnosa, in upam, da sem ga tudi uspešno vračala.

Ko bomo v bodoče videli vozila z napisom “šola vožnje”, se spomnimo nase, ko smo bili v takšnem položaju. Spomnimo se na situacijo, v kateri nismo bili najbolje razpoloženi, ampak je bil nekdo nepričakovano razumevajoč do nas. 

Maya Angelou je dejala, da bodo ljudje pozabili, kar si rekel, pozabili bodo, kar si naredil, ampak ne bodo nikoli pozabili, kako so se zaradi tebe počutili.

Želim Vam uspešno novo šolsko leto in vse dobro!