Širina stopnišča do zvezd

Začetek oktobra je. Tega prečudnega leta 2020. Do popoldanskih predavanj iz oftalmologije na Medicinski fakulteti je še cela večnost, jaz pa sem se zbudila zgodaj in neke nevidne niti me prav vztrajno vlečejo v novi dan. Vijejo se pred blok, kjer srečam soseda Toneta (saj ga poznate, slaven pisatelj je – Tone Partljič), nato čez Stari most, nad katerim se še vedno šopiri luna, čeprav je sonce že tako blizu, da ga hočem prijeti. Pot nadaljujem po Gosposki, po kateri sem tekla prvi šolski dan na gimnaziji, da so mi knjige in zvezki popadali iz torbe, ki se mi je v naglici odprla. S prijateljem Žigo sva tistega 1. septembra sedla na napačni avtobus in tako pristala na napačnem koncu mesta. Bil je razburljiv začetek. V mislih še kar pobiram pometane zvezke. Učbenik za matematiko leži na tlaku pred Astorio, Branja najdem pred vhodom v grad, v katerem so nam podelili maturitetna spričevala. Latinsko slovnico mi prijazno poda Jurčič in še preden jo uspem pospraviti v torbo, stojim pred Prvo gimnazijo. Pred lepotico na Maistrovem trgu. Pogrešala sem jo. 

Okna so odprta. Skoznje slišim prijeten vrvež dijaških glasov. Verjetno imajo odmor. Obide me žarek nostalgije in kar malo sem ljubosumna nanje. Ne morem si kaj, da ne bi stopila vsaj do masivnih lesenih vrat, v katera sem se vsako jutro zaganjala z zaletom, da sem jih lahko odrinila in odprla. Do njih vodijo elegantne stopnice – zame intimni simbol te šole. Sedem stopnic je in po novem ima vsaka od njih svoje ime: Prva gimnazija Maribor, Srednja družboslovna šola Maribor, I. gimnazija Maribor, Državna mešana gimnazija Maribor, Oberschule für Junge am Tegethoff Gymnasium in Marburg a. d. Drau, Državna realna gimnazija Maribor, Nižja in Višja državna realka Maribor. Imena zrcalijo svoj čas. Ko sem se po teh stopnicah razburjena in prestrašena povzpela na prvi šolski dan, si nisem mogla niti predstavljati, da bo na eni od stopnic te šole nekoč zapisano moje ime. Diamantna maturantka in dijakinja leta 2017.

Skozi zamrežena okna pokukam v avlo, v kateri sta bili nekoč izobešeni dve od mojih oljnih slik. Nanje sem bila res ponosna. Medicinska vest mi pravi, da ni pravi čas za to, da bi stopala v notranjost. Niti nisem povsem prepričana, ali bi me z masko na obrazu prepoznali. Bi me sploh še prepoznali? Časi so se spremenili. Tempora mutantur.

Kot gimnazijka sem šolsko stavbo doživljala z nekakšno lirično ljubeznijo. Všeč sta mi bili tišina in tema kamnitih hodnikov, ko sem zjutraj kot ena prvih prihajala na laboratorijske vaje iz kemije. Počutila sem se varno in toplo kot v objemu. Nemalokrat sem se med odmori odlepila od gruče sošolcev in se pod pretvezo, da grem v knjižnico ali da potrebujem nekaj iz omarice, zgolj sprehodila po šoli. Rada sem opazovala živahno dogajanje na hodnikih, prisluškovala, ali kdo igra klavir v glasbeni učilnici, kot sem sama preigravala Chopinov valček, in brzela po stopnicah ter si v glavi izrisovala miniaturne itinerarije po šolskih hodnikih. Oboževala sem pogled na stopnišče tretjega nadstropja. Bilo je tako veličastno, tako klasično. Ne bom pozabila trenutka, ko sem v četrtem letniku med enim od svojih pohajkovanj po šoli naletela na profesorja Zorka, nekdanjega ravnatelja, ki me je učil geografijo. »O, pozdravljeni, mladenka! O vas pa slišim same pohvale. In tako dobro izgledate – ste zadovoljni, kajne, srečni?« Da, profesor, končno, sem zapisala v dnevnik. V tistem trenutku me je napolnjevala radost življenja, za katerega se je zdelo, da se šele začenja.

Nikdar več mi ne uspe začutiti te omamne mešanice sladko-grenkega hrepenenja in radosti, ki sem ju čutila takrat. Navdušenja, ko so iz mene vrele stavčne strukture v francoščini, ki se jih še nismo učili, zaljubljenosti v literaturo, odkrivanja sebe skozi oči gospe Bovary in Onjeginove Tatjane, zadovoljstva ob dobro rešeni stavčni analizi latinske poezije, ponosa ob pravilni rešitvi naloge iz integralov. Gimnazija nam je dala širino, ki je nikdar več ne bomo mogli zajeti v takšnem obsegu kot takrat. Kar sledi, je sicer lahko širina splošne medicine, širina človeka, vendar na koncu vseeno pride specializacija. Ne samo v medicini. Na koncu je vsak od nas usmerjen v neko ožje področje. Širina pa ti ostane, ali pa tudi ne. Ko končaš gimnazijo, je na tebi, ali jo boš še naprej negoval. Morda sem zato tako oboževala široko stopnišče tretjega nadstropja.

Odmora na Prvi je že dolgo konec, jaz pa še vedno sedim na klopci na Maistrovem trgu. Iz sanjarjenja me predrami zvonjenje telefona. »Ja kje pa si?« vpraša glas mojega fanta. »Na klopci pred Prvo,« odvrnem. »Ja kaj pa počneš?« Drugogimnazijec je. Verjetno ne bo razumel, kajne? Čas je, da se odpravim nazaj v sedanjost. Omnia mutantur. Vse se spreminja. Toda nihil interit ne drži povsem. To, da nič ne ostane, ne more bit res, pa čeprav imam Ovidija še tako rada. Ostaja nam lep spomin.