15. 11. 2020

S Prve v svet filma

Avtor objave: Ljubo Struna / Dijak do leta: 1949

Prejšnja Naslednja

Sem Mariborčan, rojen leta 1930. Po drugi svetovni vojni, leta 1945, se je naša družina iz begunstva vrnila v Maribor. V šolskem letu 1945/46 sem se vpisal v peti razred Prve gimnazije. Po uspešno zaključenem osmem razredu v šolskem letu 1948/49 in opravljenem višjem tečajnem izpitu mi je, dne 7. 9. 1949, izpitni odbor izdal Spričevalo o višjem tečajnem izpitu in mi priznal zrelost in sposobnost za fakultetne študije na univerzi in drugih visokih šolah. 

Moji spomini na gimnazijska leta so lepi in še danes pri 90. sveži prijateljskih vezi do učiteljev in sošolcev. Nisem bil odličen dijak. Imel pa sem rad šport. Spomnim se, kako me je profesor Zej v osmem razredu poklical pred kateder in mi potihoma rekel: »Jutri greva plezat na Raduho.« Res sva šla in preplezala prvenstveno smer v steni Raduhe. Poleg učenja sta je zanimala fotografija in film. S slikami, izdelanimi v malem fotolaboratoriju, sem navduševal zlasti mlade stanovalce Hutterjevega bloka. Postal sem njihov učitelj in motiviral sem jih za sliko in projekcijo. Rad pa sem imel tudi čebelice svojega očeta Lojzeta Strune, profesorja, tudi ljubiteljskega čebelarja. Čebele so moje spremljevalke še danes.

V šestem razredu gimnazije smo dijaki (Jože Pogačnik, Lojze Smasek, Slavko Lorbek, Drago Simončič in kasneje še drugi) pod okriljem Kina Partizan v Mariboru leta 1947 ustanovili filmski krožek. Bil sem predsednik krožka in kinooperater. V kinu Esplanade (kasneje Partizan) so nam dovolili uporabo 16 mm zvočnega kinoprojektorja, znamke Siemens, in nas naučili uporabo tehnike. Sodelovali smo tudi v projekcijski kabini, kjer smo se na 35 mm projektorju znamke Zeiss Ikon učili predvajati zvočne filme. S tem zvočnim projektorjem smo po počitniških domovih in otroških kolonijah predvajali filme. 


Športne aktivnosti 

Od leta 1945 sem v Mariboru aktivno sodeloval v Fizkulturnem društvu Polet – danes Branik, Telovadnem društvu Maribor in Planinskem društvu. Kljub povojnim časom, ko je bilo treba obnoviti od številnih bomb porušeni Maribor in obnoviti planinske koče na Pohorju, je bilo poleg učenja v naših mladih glavah tudi dovolj prostora za igro in zabavo. Športne aktivnosti navedenih društev so vključevale smučanje in turno smučanje, predvsem po Pohorju, ter sodelovanje v plavalnem klubu na Mariborskem otoku. Z Bojanom Kovačičem, tudi dijakom Prve gimnazije, sva pod okriljem Telovadne zveze Slovenije leta 1947 v Ljubljani opravila tečaj za pionirskega telovadnega voditelja in kasneje v Mariboru pionirje učila telovadbo. Tudi fizično delo nas je združevalo v mladinskih delovnih akcijah. Z bratom Marijanom sva obnavljala domovino v Mariborski delovni brigadi, pri izgradnji prekopa reke Pesnica v Dornavi, leta 1946.


Izgradnja prve žičnice na Pohorju

Leta 1947 smo v Mariboru pri društvu Polet ustanovili istoimensko smučarsko sekcijo. Člani sekcije Polet so bili predvojni smučarji Franci Čop, inženir Boris Pipan, arhitekt Herbert Drofenik, Marjan Kožuh, Viktor Purkeljc, Lado Legvart, Milovan Mihorko, Tedi Voglar, Ivo Pavlec in še nekateri drugi. Med mlajšimi člani pa smo bili brata Sevčnikar, Marijan in Ljubo Struna, Andrej Rosina - Muzo, Marjan Cizej, Marjan in Pavle Kandus, Herbert Wagner, Kurt Kancler - Gingi, Boris Ošlak, Franček Nemec, Teo Safran in še precej drugih entuziastov. Duša in gonilna sila so bili t. i. predvojni smučarji, ki se jim je porodila zamisel, da bi od Jelke na Pohorju naredili poseko za smučarsko progo in postavili smučarsko žičnico. Leta 1948 smo v roke vzeli sekire in žage ter začeli poseko. Žičnica je začela obratovati čez dve leti. Sedeži in nosilni stebri žičnice so bili izdelani iz pohorskega lesa. Danes se je trasa prve pohorske žičnice razširila na glavno smučišče Mariborskega Pohorja. Na tej trasi poteka tradicionalno smučarsko tekmovanje za svetovni pokal Zlata lisica. Leta 1970 smo v produkciji Viba film realizirali dokumentarni film Pokal Zlata lisica. 


XI. Vsesokolski zlet v Pragi

V okviru aktivnosti Telovadnega društva leta 1948 smo z bratom Marijanom, tudi dijakom Prve gimnazije, in sestro Tatjano, dijakinjo Srednje ekonomske šole v Mariboru, nastopili med približno 3000 jugoslovanskimi telovadci na zadnjem XI. Vsesokolskem zletu v Pragi. Po polletnih pripravah v Mariboru v šolskih telovadnicah in na stadionu Ljudski vrt ter na končnih vajah v Ljubljani smo 28. junija vsi jugoslovanski telovadci odpotovali s posebnim vlakom prek Madžarske v Prago. Avtorji telovadnih vaj so bili slovenski učitelji – telovadci dr. Viktor Murnik, preroditelj telovadbe na Slovenskem, Boris Gregorka, Jelica Vazzaz idr. Nastopili smo na Velikem Strahovskem stadionu v Pragi, ki je bil zgrajen leta 1926, s kapaciteto 250.000 ljudi je veljal za največji stadion na svetu. Na paradi, mimohodu pred predsedniško palačo v centru Prage, pa smo imeli oblečene paradne uniforme v barvah (sive) sokolske uniforme (moški dolge hlače in titovke, ženske krila in baretke, vsi pa smo imeli enake suknjiče in rdeče srajce). Sprejeti smo bili z navdušenjem. Verjetno je bil ta navdušeni sprejem jugoslovanskih telovadcev povezan z izključitvijo Komunistične partije Jugoslavije iz Informbiroja, ki je bila na isti dan, 28. junija 1948. leta. 


Začetek moje profesionalne filmske poti

Na skupnih pripravah vseh jugoslovanskih telovadcev v Ljubljani in na nastopu v Pragi sem prvič srečal in spoznal ekipo Triglav filma. Filmski ekipi sem pomagal prenašati težko filmsko opremo (stativi, akumulatorji, kamere). To se mi je obrestovalo. Po maturi leta 1949 sem se redno zaposlil pri Triglav filmu in se istočasno ob delu vpisal na študij etnologije v Ljubljani, ki ga pa zaradi preobremenjenosti in vsestranske aktivnosti nisem dokončal. 

Postajal sem filmar. Moj cilj je bil film, ki je v Jugoslaviji šele nastajal. Leta 1950 sem bil soustanovitelj Društva slovenskih filmskih delavcev. S filmom sem živel s predanostjo, vztrajnostjo in ljubeznijo. Leta 2011 mi je bila za življenjsko delo podeljena Badjurova nagrada, ki jo podeljuje Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev. Sem tudi zadnji še živeči član ekipe, v režiji Mirča Kraglja, ki je leta 1957 posnela prvo slovensko televizijsko oddajo Televizija prihaja.

Moja več kot 70-letna profesionalna (povezana z ljubiteljskim čebelarstvom in mojo družino) filmska pot: Triglav film, samostojni ustvarjalec na področju kulture, Film servis in Viba film. Sodeloval sem pri 39 celovečernih igranih domačih filmih, 35 celovečernih igranih tujih filmih in več kot 212 dokumentarnih, kratkih, kratkih igranih in kratkih animiranih filmih. Naslovi filmov, režiserji, moja funkcija in čas realizacije so navedeni v brošuri Moje življenje s filmom (izdana v samozaložbi, 2000) in v brošuri za 14. Festival slovenskega filma, Portorož, 2011, Ljubo Struna – Harmonija ustvarjalnosti. 


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb.

Seznam objavljenih zgodb