2. 9. 2020

S Prve odhajam dobro pripravljen za dolgo pot

Avtor objave: Matevž Vaupotič / Dijak leta: 2020

Prejšnja Naslednja

Spoštovani gospod ravnatelj, pomočnici ravnatelja, profesorice, profesorji ter ostali zaposleni; vsi, brez katerih Prva ne bi bila Prva!

Najprej bi se rad zahvalil za to čast, da Vas lahko (danes) nagovarjam.

Govoril bom o pomenu izobraževanja za prihodnost družbe in o pomenu profesorja kot posredovalca znanja in idej mlajšim generacijam.

Živimo v 21. stoletju, v informacijski dobi. Svetovna človeška populacija postaja, zahvaljujoč prometnim povezavam in internetu, vse bolj globalizirana in soodvisna. Razvoj moderne medicine in hiperprodukcija hrane sta blagodejno vplivala na podaljšanje življenjske dobe ljudi. Zgodovinsko gledano lahko rečemo, da v povprečju vsaj v razvitem delu sveta živimo zelo lagodno.

Imamo cel kup tehnoloških igračk, kmalu načrtujemo ponovni obisk Lune, na zalogi imamo dovolj jedrskega orožja, da uničimo planet … Skratka, zagotovo nismo bili kot vrsta še nikoli tako mogočni, zato pogosto narcistično mislimo, da smo že danes dosegli vrhunec. Vsaka družba v preteklosti se je najbrž vsaj malo spogledovala s to mislijo. Naslanjamo se na dosežke naših predhodnikov, pri tem pa pozabljamo, da čas neusmiljeno teče in da bo naša današnja aroganca že čez nekaj tisoč let primerljiva s ponosom pokončnega človeka, ko je odkril uporabo ognja in si predstavljal, da je s tem dosegel božanske moči. Zakaj ta samokritičnost? V prihodnost se zazremo le stežka, saj je skrajno nepredvidljiva, čeprav jo s svojimi sedanjimi dejanji močno sooblikujemo.

Torej se moramo zavedati, da smo le majhen nepomemben člen dolge verige generacij ljudi, pa vendar je naša odgovornost velika. Vsaka veriga je močna le toliko kot njen najšibkejši člen. In ko bo popustil prvi člen, za njim več ne bo novih. Vsak posameznik ima poleg odgovornosti do soljudi tudi veliko odgovornost do vseh prihodnjih generacij, saj s svojim obstojem in delovanjem vpliva na fizično in idejno okolje, v katerem se nahaja. Čeprav je tudi prvo izrednega pomena, se bom posvetil idejnemu.

Ideje imajo velik vpliv na smer, v katero se človeška družba v danem obdobju razvija. Za vsemi tehnološkimi in znanstvenimi preboji, ki so radikalno spremenili način življenja ljudi ali celo podobo planeta, je bila najprej ideja. Čista, abstraktna, morda celo enostavna. Najbrž je dozorela v glavi človeka, ki se ga danes spominjamo kot velike osebnosti, pa vendar se skoraj gotovo tam ni pojavila iz nič.

Ideje imajo namreč zanimive lastnosti. Morda jih lahko primerjamo z virusi. Kot virusi se lahko uspešno širijo med ljudmi. Virusi pri tem občasno tudi mutirajo, tako da se vedno znova pojavljajo nove različice. To se dogaja tudi z idejami, ki jih lahko posamezniki povezujejo in nadalje razvijajo ter tako ustvarjajo nove. Nekatere so odpornejše na zunanje dejavnike in zato dolgoživejše, druge manj. Nekateri virusi se širijo tako uspešno, da se z njimi prekužijo skoraj celotne populacije in tako sobivajo z njimi. Tudi z idejami je tako. Nekatere še v prejšnjem stoletju slabo sprejete ideje so danes del splošnega znanja in današnje generacije praktično odraščajo z njimi. Tako je bilo skoraj z vsemi velikimi teorijami, ki so sprva pogosto doživljale posmeh.

Za razliko od prenašalcev virusov pa pri širjenju idej in znanja obstaja skupina ljudi, ki se temu sistematično posveča in s tem rešuje uvodni problem izgube znanja ali zastoja napredka naše vrste. Ti ljudje se imenujejo učitelji. Svoje življenje posvetijo prenosu idej in posledično znanja prihodnjim generacijam in tako skrbijo, da se veriga znanja ne pretrga. To zelo dobro opiše citat ameriškega zgodovinarja Henryja B. Adamsa: »Učitelj zaznamuje večnost; nikoli ni moč reči, do kot seže njegov vpliv. Profesorji po svetu s svojim entuziazmom, ljubeznijo do znanja in nenazadnje zgledom odločilno sooblikujejo mlade ter na tak način ustvarjajo kadre prihodnosti, ki bodo v prihajajočih desetletjih realizirali stvari, o katerih lahko danes zgolj sanjamo. Zato ima izobraževanje mladih ljudi bistveno vlogo za razvoj naše vrste. Še več, izobrazba je bistvena za naš obstanek.«

Ljudje se učimo vse življenje. To je izjemno dolgotrajen proces, ki se začne znotraj družine in nadaljuje v šolah ter kasneje na delovnem mestu. Seveda ne smemo zanemariti niti pomena neformalnega učenja, ki nas spremlja na vsakem koraku, pa vendar ima obdobje srednješolskega izobraževanja posebno mesto v razvoju posameznika. Gimnazijska leta so izredno delikaten čas. Človek je takrat še zelo mlad, pa vendar mora tekom teh štirih let sprejeti eno najpomembnejših odločitev svojega življenja: kaj bo študiral in s čim se bo v življenju profesionalno ukvarjal. Čeprav te odločitve morda niso popolnoma dokončne, nas močno zaznamujejo. Tudi tukaj lahko profesorji pustijo velik pečat.

Dober profesor, ki se zaveda pomena svojega dela in velike odgovornosti, ki jo ima do svojih učencev, da jim učinkovito posreduje čim več svojega znanja, bo vedno prišel v razred s tem ciljem pred očmi. Dijaki to opazijo in znajo ceniti. Tak profesor postavi cilj pred svoj ego in si v razredu ne ustvarja avtoritete s sejanjem strahu, pač pa ta sama vznikne iz medsebojnega spoštovanja z dijaki in njihovega občudovanja profesorjevega dela. Na tak način profesorji bistveno vplivajo tudi na razvoj sistema vrednot mladega človeka in pri tem pomembno dopolnijo vzgojo staršev. To lahko stori le velik profesor, ki živi to, kar uči. 

Teh na Prvi zagotovo ni manjkalo. Pot do zvezd razsvetljenja je trnova in prehoditi jo moraš sam, na srečo pa so ob tebi dobri profesorji, ki te naučijo, kako se spopasti s trnjem, in tako je pot mnogo lažja.

Čeprav čutim, da so zvezde še daleč, me ni strah, saj s Prve odhajam dobro pripravljen za dolgo pot.

Celotnemu kolegiju se iskreno zahvaljujem in želim tako uspešno delo še naprej! 


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb.

Seznam objavljenih zgodb