26. 9. 2020

Rumena opečnata cesta

Avtor objave: Natalija Hercog Gerbec / Dijakinja do leta: 1996

Prejšnja Naslednja

PRVA – spomini nanjo so lepi, pisani in polni nostalgije po tistih brezskrbnih časih. Trnja se ne spomnim, le-to pride kasneje v življenju, zvezde pa so takrat zagotovo svetile svetleje.  

Prag Prve sem prvič prestopila na informativnem dnevu, bilo je spomladi, pozno popoldan in mogočna stavba naredi močan vtis, sploh stopnišče in dolgi hodniki, kjer si se zlahka izgubil. Spomnim se nagovora prof. Mogeta in Alenke Tetičkovič, ki je kot dijakinja zadnjega letnika predstavila šolo. Rekla sem si, če mi uspe končati to gimnazijo, se bom ob koncu skopala v fontani pred šolo. Prvo se je zgodilo, fontana pa še zmeraj čaka name.

V prvem letniku smo praznovali 140 let gimnazije in ves teden so se vrstile prireditve. Vmes pa je minilo 30 let. Kmalu bomo ponovno praznovali, neizmerno sem vesela in ponosna na to.

Na Prvi sem spoznala Andreja, ki je hodil v paralelko, 1. f. Eden od najinih prvih dialogov se je zgodil prav na stopnišču Prve v času odmora. Šla sem po stopnicah navzdol, ko sem ga zagledala. Imel je zabuhle, rdeče oči in curljalo mu je iz nosu. Nisem se mogla zadržati in mu rekla: ”Joj, kako si pa ti ubog. Kaj pa ti je padlo v oči, da imaš tako rdeče?” Pogledal me je in na kratko odvrnil : ”Ti!” Še danes ga vsako pomlad muči seneni nahod in najinega prvega dialoga ne bom pozabila nikoli. Skupaj sva končala gimnazijo, odšla študirat v Ljubljano, se po 13 letih vrnila v Maribor in dobila 2 krasni hčeri, Saro in Ajo. Prva je bila usodna za naju oba. 

Matematika; kako je nisem marala. Kvarila mi je uspeh in zelo trdo sem morala delati, da sem spravila skupaj za štirico. Bilo pa tudi nekaj dobrega v tem. Andreju je namreč šla odlično in le tako sem ga lahko pripeljala domov. Učil me je in mi pomagal pri matematičnih nalogah. Sam ni imel veliko zvezkov, saj si je v glavnem vse zapomnil. Če jih je potreboval, pa sem mu posodila svoje. Še na fakulteti in sedaj, ko me čakajo pomembne stvari, sanjam, kako pišem test in sedim pred praznim listom. In še danes mi je žal, da sem spustila Pandurjevo predstavo Faust v gledališču, saj sem se učila za matematični test, ki je sledil naslednji dan. Ocena je bila bolj klavrna, Andrej pa se mi še danes smeji na to temo. 

Od profesorjev je name največji vtis naredil prof. Bosnić s svojim odličnim spominom in humorjem. Vedno je vedel, kje smo ostali s snovjo, nikoli se mu ni bilo treba truditi za našo pozornost in mir pri uri, s svojim črnim humorjem pa je bil nepozaben. Navdušil me je nad biologijo in mi ob koncu, ko sem se pripravljala na sprejemne izpite, pomagal z literaturo. Uspelo mi je, da sem bila sprejeta na biologiji, medicini in veterini. Zelo sem bila presenečena in vesela, ko me je pred nekaj meseci poklical in predlagal, če bi kaj napisala. Ponosna, da sem bila njegova dijakinja. Moj poklon, prof. Bosnić. 

Kam po gimnaziji, je bilo vprašanje nas vseh. Poleg biologije me je zanimala še zgodovina, književnost in umetnost. Na živali sem bila nora že od majhnega in z očetom sva imela vse: kure, goske, ptiče, pse, mačke, želve, ribe, kunce ... Mama mi je vedno govorila, da se preveč “sekiram” in da medicina zagotovo ni zame. Drugi pa so mi govorili, kaj bom z veterino, sploh ker sem ženska. To me je še bolj podžgalo in tudi iz trme sem se odločila prav za veterino. Ja, trmasta sem še zmeraj, to najbolje ve Andrej. Mama pa se je motila, saj se “sekiram” še vedno. 

Po zaključku veterine sem si želela, da bi ostala na fakulteti in se izpopolnjevala na področju malih živali, kamor spadajo zlasti psi in mačke. Žal so se mi zaprla vrata in bila sem precej obupana. Minilo je precej let, preden sem stopila na svojo pot in vesela sem, da sem zbrala ta pogum. Brez podpore družine, ki je verjela vame, mi ne bi uspelo. Ko sem se odločala, kako naprej in ali naj pustim veterino za seboj, mi je Andrej rekel: “Imaš vse možnosti, da poizkusiš samostojno in dolžna si to narediti. Nehaj jamrati. Nikoli ne boš vedela, če bi ti uspelo.” 

Tako imam sedaj 3 otroke. Kot rada rečem v šali, svoji dve deklici, Saro in Ajo ter Piko, kakor se imenuje naš veterinarski center. 

Kot je rekla Dorothy v Čarovniku iz Oza: “Če bomo šli dovolj daleč, bomo gotovo nekoč nekam prišli.”


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb.

Seznam objavljenih zgodb