7. 6. 2020

Prvi puder

Avtor objave: Timon Šturbej / Dijak do leta: 2013

Prejšnja Naslednja

Ko pomislim na čas, ki sem ga preživljal na Prvi gimnaziji, se seveda najprej spomnim na Prvi oder. Gledališka šola je bila ta, ki je v meni vzbudila željo “biti igralec”. Zahvaljujoč njej danes počnem, kar počnem, ter sem, kdor sem. Spominov je pravo malo ozvezdje. Prepotovali smo od Shakespearja do Larryja Clarka, od Minska do Monte Carla, od našega ljubega majhnega odra do odrov s sedeži za več kot tisoč ljudi. A naša epopeja ne bi imela takšne vrednosti, če je ne bi delili s tako posebnimi ljudmi. Nekaterim je Prvi oder predstavljal zgolj obšolsko dejavnost, drugi smo se z gledališčem želeli resneje ukvarjati, a vse nas je povezovala velika ljubezen do ustvarjanja, izražanja in druženja. Plesali smo kolo na Magnifica, jedli gruzijske mesne kroglice, v spodnjicah plavali v morju, podarili vino monaškemu princu, igrali tarok na vlaku, se slikali z Leninom, pili čaj v Čajeku, videli Lewisa Hamiltona, se smejali Blendorju, ki se je pomotoma namazal z rdečim pudrom pred predstavo, delali jogo, poskusili Čađo.

Puder smo očistili z obraza, a njegove sledi ostajajo za zmeraj vtisnjene v pore našega spomina.

Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice