Prvi dnevi
Že takrat, ko smo se mi, generacija »informbiroja«, odločali, kam po osnovni šoli, je bila I. gimnazija častitljiva starka. Za nas, ki smo prihajali »s kmetov« pa je bila sinonim odličnosti. V tistih časih še ni bilo šolskih svetovalnih služb, ni bilo informativnih dnevov, da bi osmošolcem olajšali izbiro, kam se vpisati po osnovni šoli. Na podeželju je bilo že kar pravilo; vajeništvo in čim prej do poklica. Bil sem že odločen, imel sem tudi zagotovljeno učno mesto RTV mehanika, ki je takrat veljal za poklic prihodnosti. Toda skrita želja je vendarle bila postati zdravnik. Mama, babica po poklicu, in dobrodušni stari zdravnik, ki je prihajal k hiši in nam je pozdravil vse bolezni in bolečine, sta mi bila vzor. A kaj? Prva gimnazija ima sprejemne izpite! »Iz neke podeželske šole, ni šans, da opraviš sprejemca. Pa tudi če ga opraviš, gimnazije ne boš nikoli končal!« so govorili »poznavalci« in zavistneži. Pa sem opravil »sprejemca« in na vasi doživljal čestitke, zlobne pripombe in zavist.
Prvi dnevi spoznavanja gimnazijskih »šeg in navad«, sošolcev in mestnih »štimanih deklet« so minili kot bi trenil. Kot fant »s kmetov« sem spoznaval razliko med mestnim in podeželskim standardom. Že v telovadnici je bilo kup presenečenj. Telovadna orodja, krogi, bradlja, drog, pripomočki, ki sem jih prvič videl. Na naši šoli, pa smo bili le deset kilometrov iz mesta, so bila edina telovadna orodja žoga, šah, priprave za skok v višino in daljino, za tek čez drn in strn pa potrebuješ le bose in hitre noge.
Državni sovražnik
Dijaki z vasi smo imeli tudi določene prednosti. Eden izmed predmetov na Prvi je bil tehnična vzgoja. Strokovni učitelj nas je uvajal v spoznavanje rokodelskih umetelnosti. Pri uri smo dobili nalogo, da moramo izdelati svečnik. Od doma je bilo potrebno prinesti le kos lesa. Stružnica, kosi pločevine in žeblji so bili v učni delavnici. Zame je bila naloga otročje lahka, saj sem pri enem izmed stricev že kot »mulc« uporabljal stružnico, pri drugem, ki je bil kovač, pa sem se naučil oblikovati kovino. Moj svečnik je bil izdelan v relativno kratkem času in je bil všeč tudi učitelju in sošolcem. Še posebej je bil všeč Anči, ob kateri in za katero mi je pospešeno bilo srce. »Takega bi imela tudi jaz!« Rečeno storjeno. V prostoru za učno delavnico je bilo skladišče odsluženih miz in stolov. Moje ostro oko je v trenutku ocenilo, da je noga ene izmed miz tapravšnji kos lesa za Ančin svečnik. Žiga-žaga in že se je del noge znašel v stružnici. Izdelek, ki je končal pri meni ljubi sošolki, je bil pravo »remek« delo. Toda tu še ni konec zgodbe. Od kod je učitelj dobil podatek o mojem »uničevanju družbene imovine«, ne vem. Očitno je imel detektivske sposobnosti ali pa kolege ovaduhe. Najhuje je bilo zasliševanje na štiri oči. Še danes, ko gledam kak film, kjer nastopajo zasliševalec in zaslišani – z lučjo uprto v obraz – se spomnim tistih trenutkov. Takrat sem bil prepričan, da je moja gimnazijska kariera zapečatena. Postal sem »državni sovražnik št. 1, uničevalec družbene imovine«. Poslušal sem levite, videl sem se že v zaporniški celici. Ko sem hotel nekaj povedati v opravičilo, sem bil ostro utišan. V času njegovega zajemanja sape … pa sem se razjokal in na hitro izdavil, da sem to storil samo in edino iz čiste, iskrene in velike ljubezni do sošolke. Očitno je tudi sam imel podobne ljubezenske izkušnje, saj se je omehčal in se zadovoljil le s strogim opominom.
Prednost
Otroci »s kmetov« smo imeli prav gotovo veliko prednost pred »mestnimi« pri spoznavanju in poznavanju narave. Vsaj tisti, ki smo živeli in uživali v njej. Ves svoj prosti čas sem preživljal v gozdu, v močvirju smo lovili ribe in žabe.
Pri uri biologije je profesorica razlagala o klorofilu in menda o absorbcijskem spektru. Da bi bilo vse bolj nazorno, je sošolca Janeza poslala v park po liste različnih dreves in grmov. Janez je prinesel polno naročje listov in vejic. Profesorica je vse lepo razvrstila po delovni mizi in začela s prikazom. V posodo je pričela vlagati posamezne liste. »Vzamemo en bukov list …« Nisem se mogel zadržati: »To ni bukev, to je gaber ...« Neozirajoč je nadaljevala: »Vzamemo hrastov list ...« Ponovno se nisem mogel zadržati: »To ni hrast, ampak javor ...« Tudi tokrat je »molče« nadaljevala: »No, pa dodamo še en gabrov list …« Ne vem, zakaj hudiča nisem molčal? »Ne, to pa ni gaber, ampak je leska.« Takrat pa je počilo. »Horvat (in to s tistim ozkim, rezko poudarjenim a), če znate vi bolje, pa nadaljujte!« Seveda sem ves ponosen nadaljeval in dokončal nalaganje listov v posodo. Zmečkal sem vse skupaj, kot je velela, dolil tekočino in odšel v klop. Od tiste ure dalje pa se je začela moja kalvarija tako pri biologiji kot pri kemiji. Za biologijo ni bil problem, težje je bilo pri kemiji. Tolikokrat sem bil vprašan postopek pridobivanja sode po Solvayu, da sem formulo menda edini znal na pamet. Za profesorico sem prepričan, da je ni znala. »Popravca« pa mi le ni mogla dati.
Zverine v razredu
Gimnazijska dekleta so bila že v prejšnjem tisočletju razgledane mladenke s pravim odnosom do živih bitij in narave nasploh. Nekega lepega pomladanskega dne so v razred prinesle ljubko mlado muco in jo med poukom ujčkale v krilih. Vsaka nekaj časa. Pa se zgodi nenapovedana »kontrolka«. Matematičarka je bila stroga priletna dama, ki je uživala strahospoštovanje (nekateri so trdili, da bolj strah kot spoštovanje). Dekleta niso vedela, kaj bi sedaj naredila s to mucko. Med »kontrolko« je ne gre pošiljati s krila v krilo. Seveda sem našel rešitev. Maco v predal katedra. Malce pa sem pustil priprto, da se ne bi slučajno zadušila. Ko profesorica na tabli nastavlja naloge, si mica maca nekako izbori pot na svobodo in profesorici okoli nog. Ženska je prebledela, se obrnila in me pogledala direktno v oči. Preletel me je srh: »Od kod vraga ve, da sem jo jaz zaprl?« S tresočim glasom je dejala: »Horvat, odstranite to zver!« Ujel sem mico maco in jo odnesel iz razreda. Razmišljal sem: »Kam za vraga jo naj dam? Če jo odnesem na dvorišče me bodo dekleta skalpirale, časa pa tudi nimam, če pa pišemo kontrolko!« Pa sem živalco zaprl v garderobno omaro. Ura »kontrolke« je minila in maca se je zopet selila iz krila v krilo. Odločeno je bilo, da jo bo ena od deklet odnesla domov. Po pouku, ko so navalile na omarice, se nenadoma zasliši prediren krik. Ena izmed sošolk je imela izraz gnusa na obrazu in še vedno je vreščala in kazala proti meni. »Ti si kriv, ti si dal mačko v omaro!« »Ja, in? A misliš, da sem vedel, da se bo maca »podelala« prav v tvoj škorenj! Menda je že imel zanjo prijeten duh!« Še sreča, da ni bila doma daleč od gimnazije, saj je odšla kar v copatih.
VENI, VIDI, VICI!
Profesor telesne vzgoje nas je najmanj enkrat mesečno poslal teči po stopnicah na Kalvarijo, pot smo nadaljevali po grebenu do Piramide in nazaj. To naj bi bil dodaten trening za tekmovanje srednjih šol v krosu. Meni, ki sem vsako jutro tekel okrog 900 metrov do avtobusne postaje, to ni bilo težko. Nekateri sošolci pa so godrnjali. Ob nekem takem glasnejšem godrnjanju je profesor povzdignil glas: »Znate vi, što je rekel Napuleon? Veni, vidi, vici, što znači zdrav duh u zdravem telu. Ajde trkom!« Pa se je oglasil sošolec Janez, že takrat veliki ljubitelj zgodovine: » Če je tako, nam ni potreben takšen napor. Ko je Cezar samo v štirih urah premagal vojsko kralja Farnaka II. je znamenite VENI, VIDI, VICI sporočil prijatelju Maciju. Tudi mi bomo prišli, videli in zmagali na tistem srednješolskem krosu!« Profesor ni odgovoril, mi pa smo bili čez deset minut že na Kalvariji.