20. 6. 2020

Prva za življenje

Avtor objave: dr. Aida Kamišalić Latifić / Dijakinja do leta: 1998

Prejšnja Naslednja

Prihajam iz družine, ki izjemno ceni klasično gimnazijsko izobrazbo. Tako je zame, po končani begunski osnovni šoli, bila edina prava izbira Prva gimnazija Maribor. Vsak begunski otrok je bil v drugem oddelku. Zdelo se mi je nepravično. Morala se bom znajti sama, nihče ne bo govoril bosansko. Ne bo mojih prijateljev iz begunske šole. S prihodom na Prvo gimnazijo se je začela moja integracija v slovensko družbo, ki je praktično sovpadla s selitvijo iz begunskega centra.

Prvi šolski dan, september 1994. Bodoči dijaki čakamo pred impozantno stavbo mariborske gimnazije. Razredniki bodo poimensko poklicali vsakega, ki je v njihovem oddelku. Zapisana mi je bila klasično-humanistična smer, torej oddelek a. Bodoči razrednik je na vrhu stopnic. Bere imena dijakov. Ko se zvrstijo priimki z začetnico K, pomislim, mogoče bom na koncu seznama, saj sem begunka. Konec seznama. Mojega priimka ni. Šok. Zakaj me ni na seznamu? Je prišlo do kakšne napake? Ni časa za dolgo premišljevanje, treba je ukrepati. Tečem po stopnicah. Ogovorim profesorja. Kasneje izvem, da je profesor slovenskega jezika. V polomljeni slovenščini mu povem, da sem begunka in bi morala biti v tem oddelku. Njegova reakcija je umirjena. Pove mi, naj sledim drugim, ki so šli proti razredu. V redu je, lahko zadiham, zdaj sem del skupine. 

Če resnično želim postati del razreda, moram spoznati druge, se pogovarjati. Moje znanje slovenščine je bilo zelo okrnjeno. Teoretično sem zadeve poznala, vendar se ne spomnim, da bi do prihoda na Prvo velikokrat govorila slovensko. Bivala sem v begunskem centru, hodila v begunsko osnovno šolo, družila se predvsem z begunskimi otroki. Slovenščina je bila v ozadju. 

Sedim v razredu. Poslušam sošolce, kako se pogovarjajo. Kmalu ugotovim, da imam dve opciji: 1. Tiho sem. Veliko prijateljev ne bom imela. 2. Pogovarjam se. Uporabljam slovenske besede, ki jih poznam. Mogoče se takrat, ko mi zmanjka kakšna slovenska beseda, iz zagate rešim tako, da uporabim bosansko in ji spremenim naglas. 

Hitro se odločim za drugo opcijo, čeprav obstaja velika verjetnost, da bom deležna posmeha. Na moje veliko presenečenje in veselje se ob uporabi napačnih besed nihče ne smeji. Popravijo me, povedo, kako je pravilno v slovenščini. Kakšno olajšanje. Resnično postajam del skupine.  

Nekaj let nazaj, takrat 3-letnega sina vprašam, kako se léptir reče po slovensko. Me pogleda in pravi: »Leptír.« Oba se nasmejiva. Hitro se popravi in mi da vedeti, da pozna besedo metulj. A najprej pomislim: jabolko res ne pade daleč od drevesa.

Tako se je začela in v podobnem duhu nadaljevala moja pot na Prvi gimnaziji. Razumevanje in podpora sošolcev in profesorjev. Izjemno sem ponosna, da sem bila del Prve gimnazije. Osebe, ki so me spremljale 4 leta srednješolskega izobraževanja, so zaslužne za moje vključevanje v slovensko družbo. Profesorjem je uspelo z majhnimi gestami narediti ogromno zame, za moj zdrav razvoj. 

Na Prvi sem pridobila dovolj znanja, da sem se lahko enakovredno odločala med študijem tehnike, naravoslovja in družboslovja. Na koncu je postala tehnika del mojega življenja in za temelje, ki so bili nujno potrebni pri študiju računalništva in informatike, sem hvaležna Prvi gimnaziji. 

Vsem profesorjem in sošolcem gre zahvala, da sem postala Slovenka, obenem pa ni bilo potrebe po prikrivanju lastnih korenin. Učili smo se en od drugega. Širino smo dobili, ker smo bili pripravljeni spoznati in sprejeti drugačnost. 

Hvala, moja Prva!

Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice