22. 7. 2020

Prva ... pošlje v svet človeka v pravem pomenu besede

Avtor objave: Gašper Pernek / Dijak do leta: 2009

Prejšnja Naslednja

Za en dan bi šel nazaj, premagal čas, ki je zdrsel mimo, ter se vrnil v dni, ko sem dihal s Prvo. Ker sem danes tudi sam učitelj, se mi med poukom, ko stojim pred razredom, pogosto zavrtijo filmi s spomini na moje šolske dni. In takrat mi je lepo. Življenje se, ko zapustiš gimnazijske klopi, spremeni. Nekateri pa imamo pri tem srečo, da nas je Prva opremila za vstop v življenje, pri čemer ne mislim na ocene in neopravičene ure. Te naj kar lepo ostanejo pospravljene v redovalnicah in dnevnikih v zaprašenih arhivih. Profesor Čepon, ki nas je učil latinščino je enkrat izjavil: »Tudi pouk je ekskurzija proti znanju, samo vi ste zašli.« Moj razred ni bil med briljantnimi. Profesorica Hvala nam je pri matematiki nekoč rekla: »Tu v tem razredu se počutim kot med otroki, ki se učijo hoditi. Lepo počasi od enega fotelja do drugega …« Dostikrat pa je zagrozila, da nas bo naslednjič prišel učit nekdo drug. 

Prav tako ni bil moj razred – niti po največjem slučaju – disciplinsko naklonjen profesorjem, o čemer bi lahko več povedala profesorica Kuntner, naša razredničarka. Bil pa je to razred poln človečnosti, solidarnosti, veselja, iskrivosti in empatije, ki so ob radovednosti, kritičnosti, odprtosti in strpnosti tista oprema, ki jo v življenju potrebuješ, da si človek v pravem pomenu besede. Na žalost je ljudi brez te opreme na svetu vedno več, saj se ob lesku uspehov posameznika na te kvalitete zelo rado pozabi. Morda nismo prehodili iste poti do znanja, morda je bila naša daljša, strmejša in bolj zavita. A končali smo na istem mestu. Na tej poti nam je Prva odpirala svetove besed, jezikov, literarnih del, celic, sil, atomov in molekul, družbe, zgodovine, pokrajin, filozofije, ljudi … Kar je pa najpomembnejše, dala nam je voljo in orodja, da si lahko še danes, dolgo po tem, ko smo zapustili njene učilnice in hodnike, te svetove odpiramo sami, jih obiščemo in se z njimi obogatimo. 

Pišem v zadnjem trenutku, tik pred datumom oddaje, kar je eden izmed dokazov, da Prva ostane v tebi. Moj razred je vse delal v zadnjem trenutku in navadno se je to izkazalo za zelo dobro. Največ smo se naučili tik pred ocenjevanjem. V zadnjem trenutku smo okrasili učilnico, sošolka je v popolni tajnosti, tik pred tiskom, odvihrala v tiskarno in skrivoma spremenila tiste dele vsebine »Yearbooka«, katerih popravki nam pač niso bili všeč. Za to sva vedela zgolj midva. Do izida. V zadnjem trenutku so se »pripravila« tudi opravičila … V zadnjem trenutku se je pogasil tudi goreč koš za smeti v kemijskem laboratoriju, potem ko se je moj poskus končal kasneje, kot sem si zamislil. Vse trenutke je nemogoče popisati, opisati in predstaviti, saj jih je toliko, kot je zvezd nad trnjem. A tako je tudi prav. Prav je, da ima vsak svoje slike s časa na Prvi, ki jih hrani le zase, in si jih prikliče v spomin, ko jih potrebuje. 

Hvaležen sem vsem, ki so krojili moj čas na Prvi, in ponosen, da sem bil del te ustanove, ki točno ve, katere so tiste stvari, ki jih je vredno in nujno ohraniti, da v svet pošlje človeka v pravem pomenu besede. Take šole res ne pozabiš nikoli. Draga Prva, iz srca ti želim vse, naj, bolj in še ob tvoji 170. obletnici. In še na mnoga leta!


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice