16. 11. 2020

PRVA IN JAZ

Avtor objave: Andrej Rosina / Dijak do leta: 1950

Prejšnja Naslednja

Pisalo se je leto 1945, ko se je naša družina po štiriletnem begunstvu v Beli krajini vrnila domov v Maribor. Mesto je bilo grozljivo razbito, tudi naša hiša na Partizanski je bila močno poškodovana in posamezne ulice, ki so se stekale v Partizansko (Cafova, Cankarjeva, Prešernova), so bile zaradi ruševin neprehodne. Ob robu Partizanske pa preko Mlinske do Kneza Koclja in železniškega mostu so bile napeljane tračnice s »hunti«, s katerimi so vojni ujetniki, pa tudi »udarniški delavci«, vozili ruševine in jih tam nasipavali v Dravo.  

In to jesen, prvo povojno šolsko leto 1945/46, sem pričel hoditi v 4. razred naše ljube Prve gimnazije, takrat Državne gimnazije (tudi Državne mešane gimnazije). Bil sem dodeljen v razred vozačev, ni nas bilo mnogo (malo čez dvajset), bilo pa je precej deklet, vse so bile leto ali dve starejše od nas »beguncev«, saj jim niso priznali vseh razredov, ki so jih opravile pod nemško okupacijo. In dobili smo zelo razumevajočo razredničarko, profesorico matematike Pavlo Košir, ki nas je spremljala do sedmega razreda (bila je mati dr. Mance Košir). Kot tuji jezik so nam določili francoščino (kljub želji za angleščino), obvezna pa je bila ruščina, ki so jo učili profesorji Vladimir Pčelnikov, Sonja Geržina, Viktor Gruntar. Mnogi profesorji pa so se menjavali, saj je bilo v Mariboru po vojni veliko pomanjkanje vseh vrst kadrov, od zdravnikov, inženirjev do profesorjev. 

Od teh, ki so se mi najbolj vtisnili v spomin, moram najprej omeniti profesorja matematike in fizike Vladimirja Strnišo – Strčkota, bil je strah in trepet cele šole in v 7. razredu tudi naš razrednik. Ta 7. razred je bila »revolucionarna« zamisel ravnatelja gimnazije prof. Ivana Lovšeta, zaradi strogosti imenovanega tudi Ivan Grozni, ki je v ta 7. b namestil vse odlične in prav dobre iz 6. razredov in mu dal najstrožje profesorje. Slovenščino nas je učila prof. Elida Teran, fiziko prof. Janez Janžekovič, ki je bil tudi razrednik (in je rad med velikim odmorom v fizikalnem kabinetu delil svojo malico z dijaki) in je žal zelo mlad umrl za posledicami tropske bolezni, ki jo je prinesel iz frankofonske Afrike, kamor je bil poslan kot pomoč Jugoslavije neuvrščenim. Kemijo je učil prof. Boris Škerl, zemljepis prof. Benkovič. Uspeh razreda je bil podoben kot preostala leta, v osmem pa je bilo vse zopet po starem. Da je bil prof. Lovše res Ivan Grozni, pa tale zgodba: dva moja sošolca (imeni seveda poznam) sta po 6. učni uri, torej po eni uri popoldne, hodila po hodniku v 2. nadstropju in pela (bolje rečeno »se drla«) pesem Hej geroj, geroj Čapajev (znana ruska vojaška pesem). Pri tem ju je zalotil Ivan Grozni in pozval v »avdienco« v svoj kabinet: tam ju je posadil v fotelja in oklofutal. Takšne vzgojne metode so bile tedaj še prisotne. O njegovi strogosti pa še ta zgodba: na pisnem delu mature iz matematike je bil Božo Kos (kasneje znani karikaturist in urednik Pionirja) obdolžen, da je pomagal pri nedovoljenem reševanju in razširjanju (po domače plonkanju) maturitetne matematične naloge. Ker je bil odličnjak, mu ne bi bilo treba opravljati ustnega dela mature, vendar jo je za kazen moral opravljati tudi zato, ker je bil Ivan Grozni njegov stric. Tudi njegovemu nasledniku je bilo ime Ivan, ki pa se ga je menda prijel vzdevek Ivan Šibki. V 8. razredu smo imeli tudi latinščino, ki jo je poučeval znani zgodovinar, prof. Vojteh Štrukelj (soavtor učbenika Binter-Štrukelj: Zgodovina starih Slovanov). V začetku ure je spraševal besede in sošolec Dušan Tušek, ki je začel zaradi treme pri odgovarjanju jecljati, je na vprašanje kruh (po latinsko) odgovoril: pa-, pa-, pe-, pa: penis, penis, prof. Štrukelj pa nato: »Tušek, tega pa še nismo vzeli, sedite.«                   

In ko sem že pri spominih: ruščino je v nižjih razredih poučeval tudi Vladimir Pčelnikov, ruski emigrant s psičkom, ki ga je povsod spremljal. Povedal nam je: »Ja bil v Rasiji admiralom, a maja sabaka bernardincem.« Poseben original pa je bil kar vsa gimnazijska leta prof. Jožef Karba, sicer romanist, ki je učil francoščino, predvsem pa temelje filozofije (tj. družbenih ved marksizma in politične ekonomije). In prav ta predmet je bil pri njem zelo nazoren, npr.: naš sošolec Janez Pirnat je bil doma iz Laporja pri Slovenski Bistrici. Prof. Karbi se je pritožil, da imajo doma na kmetiji preveliko obvezno oddajo mleka, Karba pa je naslovil pritožbo na Kontrolno komisijo pri vladi v Ljubljani, ki nam jo je prebral in nato tudi odgovor te komisije, ki je seveda bil za Pirnatove negativen. Takšen je bil Karbin nazorni pouk družbenih ved. Pa še o potrebnih življenjskih previdnostih nam je kaj povedal, kot npr.: »Študentek pride na univerzo v Zagreb, tam ni več dnevnikov in redovalnic. Sreča sumljivo žensko, s katero gresta nato na čaj v Maksimir, kjer tunkata kekseke v čajčeka, čez teden dni nato pa stoji študentek v vrsti v drugem nadstropju v Sodni ulici (takrat so bile tam ambulante Zavoda za zdravstveno zavarovanje), kjer čaka na šprico v rit.«

Seveda pa vsi spomini na šolanje na Prvi niso samo lepi. Eden od takih »nelepih« je spomin na »defašizacijo«, ki smo jo doživeli v letu 1946. Defašizacijo so organizirali mladinski funkcionarji iz mestnega komiteja mladine in z njo naj bi se znebili ostankov nacizma in fašizma na šoli. Potekalo pa je takole: dijake višjih razredov so nas nekega dne po pouku sklicali v veliko predavalnico v 2. nadstropju (kjer je bila pred vojno molilnica). Za mizo so sedeli »funkcionarji« in nam razložili, da se moramo znebiti ostankov medvojnih sodelavcev okupatorja in zato prijaviti, kdo so to bili. In res je takoj vstal neki dijak, po videzu starejši, v stari železničarski uniformi, in rekel: »Tovariši, prof. Bunc je bil domobranec.« Narod je zatulil »Ven z njim!« in prof. Bunc (Stanko Bunc, primorski Slovenec, avtor vrste strokovnih del in slovarjev ter medvojni član OF, tako navaja Wikipedija) je hotel pojasniti, da ni tako, a mu to ni bilo dovoljeno in zapustiti je moral dvorano, zapustil pa je tudi šolo in Maribor ter odšel v Mursko Soboto. Nato je bilo defašiziranih še nekaj dijakov, na koncu pa je vstal neki dijak in rekel: »Tovariši, 'tovariš ta in ta', torej tisti, ki je defašiziral prof. Bunca, je bil pri 'ta plavih'« (torej pri mihajlovićevcih). In tudi njega smo defašizirali in moral je ven. Ta dogodek je bil prikazan v umetniškem filmu Kavarna Astoria režiserja Jožeta Pogačnika, nekdanjega dijaka mariborske klasične gimnazije, in po scenariju Žarka Petana, znanega gledališčnika, pa tudi dijaka Prve gimnazije (takrat Državne realne gimnazije) v Mariboru. Ko sem ga ob premieri leta 1989 v kinu Esplanade (po vojni kino Partizan) spomnil na ta bizarni dogodek, pa se na defašizacijo »prvega defašizanta« ni več spomnil.

Drugi spomin na gimnazijsko šolanje pa je bilo udarniško delo med počitnicami v »prostovoljnih« mladinskih delovnih brigadah, saj je bilo to prostovoljstvo povezano – rečem lahko – kar s prisilo in grožnjo, da se ne bo mogoče vpisati v naslednji razred, če se akcije ne bi udeležil. Za to so skrbeli mladinski funkcionarji, posebno znani so bili tov. Ančka, Sergo Cveto, pa tudi Boris Godina, kasnejši direktor Metalne. Že leta 1946 smo tako za dva meseca odkorakali na regulacijo reke Pesnice v Dornavo pri Ptuju. Tam smo bivali pri nekem kmetu na seniku, jedli v osnovni šoli (mnogo hrane je bilo iz pomoči mednarodne organizacije UNRRA: mleko v prahu in »Trumanova jajca« – tudi v prahu). Delali smo ob Pesnici, ki je praviloma vsako pomlad poplavljala. Delovni pripomočki so bili kramp, lopata in samokolnica in s tem ročnim orodjem smo gradili nasipe ob reki. In tako dva meseca, brez počitnic. Ob sobotah sta bila glasba in ples v parku baročnega dvorca Dornava grofov Attemsov, ki pa je bil takrat že precej demoliran, ob nedeljah pa smo se hodili kopat v Dravo, in to kar daleč do Markovcev. In ko sem si nekoč v šestdesetih letih šel v Dornavo ogledat naše »minulo delo«, ni ostalo od naših nasipov nič več, ker so – kot mi je dejal neki kmet – pozneje v nekaj tednih z buldožerji bistveno razširili »naše« nasipe, zgradili nov most in novo asfaltirano cesto.

Udeležil sem se še ene akcije, in to leta 1949 izgradnje avtoceste Beograd–Zagreb. Tudi na to akcijo smo bili mobilizirani in odpeljali smo se s tovornimi vagoni do vasi Rajić malo pred slavonsko Novo Gradiško.

Tam so nas na odprti progi izvagonirali iz vlaka in napotili v »logor« sredi koruznih polj. Spali smo na golih deskah (ker smo se bali uši v slami), posebno še, ker so bili v sosednji baraki brigadirji z juga. Higiena je bila na psu, umivali smo se v lesenih koritih, tušev ni bilo in zato smo se polivali z vodo iz veder, na potrebo pa v glavnem hodili v bližnjo koruzo. K sreči je ta akcija trajala samo mesec dni in tako smo le imeli mesec dni počitnic. 

Sicer pa je bilo udarniškega dela v gimnazijskem času še mnogo: tako smo igralci Poletove košarke sami zgradili košarkarsko igrišče v Ljudskem vrtu (zraven teniških igrišč). Pretežno smo to bili dijaki Prve gimnazije: Bojan Kovačič, Mik Pavlovič, Marjan Kandus, Kruno Brumen, Slavko Penko, Milan Kuster, Ciril Bračun in Zlatko Selič (da se ne bi pozabilo, kdo je delal). Sami smo naredili načrte za igrišče, tudi za koše, ki so nam jih izdelali v ključavničarski delavnici v Miklošičevi poleg gledališča. Nedelje pa so bile kar nekaj let rezervirane za delo na pohorskih smučiščih, kjer smo sekali drevje za smučarsko progo z Bolfenka v dolino, leta 1950 pa smo pognali prvo slovensko smučarsko sedežnico. V spomin na tragično preminulo smučarko Špelco Mrvar smo del proge poimenovali Špelcin log, nekoliko nižje pred trikotno jaso pa smo pustili na progi dve debeli »Muzotovi bukvi«. Danes seveda od tega ni ostalo nič več. Žal so te aktivnosti danes pozabljene, saj se smučarski klub Branik, ki je naslednik Poleta, nikoli ni spomnil, da bi nas bivše »udarnike«, bili pa smo to tudi mnogi dijaki Prve gimnazije, povabil na »Pohorsko lisico«.

Dijaška zabava ob koncu tedna so bili plesi v mali telovadnici. Imeli smo svoj šolski orkester, v katerem so igrali dijaki: klavir Saša Tipl (kasnejši poklicni klavirist zabavnih orkestrov), klarinet Janez Hacin, znani švicarski arhitekt, bobne (rekli smo tedaj šlagver) Julij Guštin, kemik v Švici, pozavno Radovan Andrejčič (dr. matematičnih znanosti), bas Aco Jančič. Ples smo morali zaključiti zelo zgodaj, saj je bila tedaj v veljavi hora legalis, ki je veljala za vse dijake srednjih šol, ki smo po 21. uri morali biti doma. Strogo prepovedani so bili »dekadentni« plesi, kot je bugivugi, zato je v Kazinski dvorani (kjer so pa bili plesi sicer bolj redko) stal poleg orkestra miličnik in pazil, da ni kdo plesal kaj tako zavržnega. Tega pa se ni držal moj sošolec (od 1. razreda osnovne šole do fakultetne diplome) Slavko Penko, ki ga je miličnik aretiral, prespal je na postaji milice in dobil zadnji ukor pred izključitvijo.                   

 Zabava dijakov sedme in osme po pouku, pa tudi zvečer, je bilo vsakodnevno postajanje na »Ezleku« pred kavarno Astoria, kar pa ni bil naš izum, saj so dijaki tam postajali že pred drugo svetovno vojno. Menda se je pločnik na »eku« kot posledica postajanja mnogih ekarjev kar nekoliko pogreznil.

Izleti ob koncu šolskega leta so bili skromni. Tako smo šli nekoč na goro Oljko v Savinjski dolini, drugič v Kamniško Bistrico in tudi v Ljubljano, kjer smo si ogledali predvsem galerije. Nekateri pa se nismo vrnili s popoldanskim vlakom v Maribor, temveč smo počakali do desete ure zvečer, ko se je odprl bar Nebotičnik, za nas pubertetneže zelo zaželeni kraj »rdeče laterne«, kamor smo se morali zaradi mladoletnosti »prišmuglati«. Posebno težko to ni bilo, saj takrat gneče ni bilo (Karbovih »sumljivih« žensk pa tudi ne). Iz bara smo odšli ob enih zjutraj na nočni vlak v Maribor, kamor smo prišli po petih urah vožnje, nato pa domov v kopalnico umit in v šolo. 

Opisal sem le majhen del spominov na našo ljubo Prvo, naj pa ob koncu tega paberkovanja spomnim še na himno Prve, ki so jo dijaki prepevali že pred drugo svetovno vojno, pa tudi mi smo jo poznali in včasih zapeli:


                    Oj ti realka slavna,

                    zgradba učenosti glavna,

                    zate živimo, se učimo in trpimo,

                    vse samo zate.


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice