30. 6. 2020

PLETENJE (ZGODB), KI ZDRUŽUJE

Avtor objave: Bojan Sedmak, prof. /

Prejšnja Naslednja

Moj prvi spomin na Prvo je pravzaprav otroški spomin na mamo, ki je bila v šestdesetih letih tajnica Prve gimnazije. In na en kratek sprehod med mizami v višini ramen po zbornici in pisarni takratnega ravnatelja Ivana Rudolfa. Cilka Sedmak se je tam zaposlila leta 1964, zanimivo, da v istem šolskem letu kot profesorica Zlata Vokač, ki sem ji namenil posvetiti kratek zapis za pričujočo serijo zgodb ob obletnici PGM. 

V ta uvod o Zlati (Medic) Vokač, izjemni humanistični intelektualki, sem na začetku vmešal svojo mamo, zato ker sta se njuni življenji nekaj časa prepletali in to dobesedno – s pletenjem. Čeprav je Zlata Vokač v gimnaziji poučevala samo eno šolsko leto, mama pa je tam oddelala célo petletko, sta nekako vzdrževali stike še dolgo pozneje.

Najbrž predvsem zato, ker je imela Cilka pletilni stroj, Zlato pa je zanimalo, kako deluje. In je zato večkrat prišla sama ali s svojo prijateljico Nado k nam domov na delovni obisk. Kaj so ženske tam napletale med vzorčenjem puloverjev, me kot najstnika takrat ni pretirano zanimalo, danes bi me zagotovo bolj, predvsem njihovi pogovori o medvojnih izgnanstvih v Srbiji in Bosni, ki so jih bile vse tri deležne. In to, da je bila Nada Gaborovič moja profesorica na drugi gimnaziji – kako je to zanimivo in kakšno naključje, ponavljam za Ionescovo Plešasto pevko – spada v drugo zgodbo, kakopak o drugi gimnaziji, takratni Zidanškovi. A da sta obe pisateljici po naključju tudi s fizično prisotnostjo vplivali na moje zanimanje za literaturo, je nesporno. 

Z današnjega vidika morda še bolj daljnosežno prav Zlata Vokač. Pri njej doma sem namreč prvič postal pozoren na zbirko 100 romanov, v sedemdesetih me je usmerila na modernistično slovensko pisanje, takoj po izidu mi je posodila Galjota, na obiskih mi je kot nadebudnemu mladcu sproščeno kar mimogrede navajala številne pisce, odkrivala ruske formaliste in odstirala ideje avantgardistov v enaki meri, kot mi je njen sin Damjan predstavljal LP-je Franka Zappe. Iz takratnih Studencev – Studencev Jančarja, Babiča, Bibiča in drugih umetnikov – je sevala kot zlate duše iz njenih Marpurgov in Knjige senc. In tudi iz večji javnosti manj znanega Prvega popotovanja mačka Čunje, zanimive večpomenske knjige, za katero me je pred smrtjo leta 95 pozvala, naj napišem kakšno pesem, da bi jo vstavila vanjo, kar je potem zaradi spleta okoliščin naredil pokojni Matjaž Koren. 

Iz svojega starega dnevnika sem izbrskal naslednji odlomek, ki po moje najbolje predstavlja kulturo strpnosti in svobode, ki jo je premogla in gojila odlična pisateljica in profesorica doktorica Zlata Vokač. »… alkasti, ljudje, ki se ne znajo smejati, bi jim rekla Zlata Vokač, prosto po Rabelaisu, svojem priljubljenem piscu. Odšla je, a se mi zdi, kot da še danes skupaj čakava jutranji delavski avtobus, ki zamuja. Še v mraku se od nekod pritepe psica in za njo pes ter jo na nasprotni strani ceste neženirano naskoči. Čakajoči v zadregi oživijo in zavijajo z očmi, gospa Zlata pa množico razbremeni s kletvicami. In bentenjem čez Certus, ki se nanj ne moreš zanesti, čeprav ima v imenu podjetja zanesljivost …« Še zdaj jo vidim, kako sočno sopiha v tistem socialističnem jutru in ga na postaji ni med ljudmi, ki ga ne bi pripravila do osvobodilnega smeha duhovita izvajanja ene posebne, globoke in širokosrčne gospe. 

Dodajam po namenu; ene izmed velikih osebnosti, ki so se dotaknile Prve in se je ta bolj ali manj tako ali drugače gotovo tudi njih.

Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice