Zakaj sem se odločila za Prvo? Povsem odkrito: nekega dne me je zaneslo mimo nje, in ko sem premerila stavbo od stopnišča glavnega vhoda do ure v družbi kipov na vrhu, sem se odločila, da bo to moja gimnazija. Precej preprosta odločitev, kakor je bilo preprosto tudi moje razmišljanje konec osnovne šole. Vse formalnosti so bile že za menoj, preostal je le še prvi roditeljski sestanek staršev in bodočega razrednika, v mojem primeru razredničarke, in jaz sem doma nestrpno pričakovala novice. In kaj sem izvedela?
»No, gospa razredničarka svetuje, da dijaki ne obiskujete Pekarne.«
To je bilo nekaj novega, nepričakovanega in zame – podeželanko, nepoučeno o socialnem utripu mesta – nepredstavljivega. Zakaj otrok ne bi smel v pekarno? Ali mestne pekarne niso enake podeželskim? Kakšne skrivnosti se skrivajo med pladnji svežih pekovskih izdelkov? Mlinski kamni mojih možganov so poskušali premleti nove informacije, ampak šlo jim je zelo slabo.
Pomežik, dva.
»Kaj si med odmorom ne smem kupiti niti žemlje?«
Obljubljam, da se je moje obzorje od vstopa v Prvo gimnazijo veliko bolj razširilo. V zgodovinsko-jezikoslovno smer namreč. Pritegnila me ni splošna smer, pač pa klasična. Tako mi je v spominu ostalo predvsem učenje latinščine, ki se je prav kmalu razširilo tudi med druge člane družine.
Ker pa k teoriji sodi tudi praksa, smo jo klasiki v drugem letniku mahnili v Rim. Vodstvo sta prevzela profesorica Damjan in profesor Čepon in mislim, da v Rimu ni ostal niti en vogal, ki si ga ne bi ogledali. Kolosej, Panteon, Circus Maximus, Forum Romanum, Angelski grad, Vatikan … Na koncu ekskurzije, ko so bili naši podplati že dodobra obrabljeni, smo se z Rimom že kar tikali.
Zaključna ekskurzija – prav je in se tudi spodobi, da klasiki na zaključno ekskurzijo odpotujejo v Grčijo. Pa smo tudi mi oprtali nahrbtnike in odšli – v Tunizijo.
Ekskurzija je bila vsekakor poučna, obiskali smo Kartagino, najstarejšo mošejo v Tuniziji, Saharo … Ampak v spomin se običajno vtisnejo najbolj neumne stvari: kako so nam v hotelu sredi puščave ustregli in usposobili z žabami poseljen bazen – s kar celo vrečo klora; kako se je v drugem hotelu v sobi, ki sem si jo delila s sošolkama, znašla miš – hotelsko osebje jo je lovilo s plastičnim lončkom in kosom kartona; in kako smo jo, kot spodobni najstniki v spremstvu profesorjev, mahnili v disko – kjer smo ostali pred zaprtimi vrati, ker nismo bili polnoletni.
Štiri leta na Prvi gimnaziji so minila kot blisk. Kot povsod v življenju so bila polna vzponov in padcev, a kljub slednjim niti pod razno ne obžalujem, da sem prestopila prag Prve.