PASJE BOMBICE IN SAMOVŽIG V ŽEPU

Bilo je leta 1964, ko sem hodil v 1. letnik v 1. D-razred. Prvo polletje smo imeli pouk samo popoldan. Večkrat se je zgodilo, da nam je kakšna ura odpadla. Profesor, ki je to uro nadomeščal, je prišel z manjšo zamudo ali pa ga sploh ni bilo.

V času, ko ni bilo profesorja, smo si krajšali čas v razredu, proti pravilom šole pa tudi na hodniku oziroma na stranišču. Tu so posamezniki že prižgali kakšno »prepovedano« cigareto.

Spomnim se, da so bile takrat v modi »pasje bombice« in »kapsli«, ki so ob udarcu na trdo podlago pokali. Približno tako kot pokajo danes petarde, so takrat veliko bolj nežno pokale pasje bombice oz. kapsli v »igralnih pištolah«.

Tako smo »pogumni fantje« v času odpadle ure in brez nadzora profesorja »strašili« sošolke z metanjem »pasjih bombic« in s pokanjem. Enako smo storili tudi tistim sošolkam, ki so pobegnile iz razreda na hodnik. Posamezne bombice so pokale po hodnikih in povzročale hrup po celi šoli in to v času, ko so imeli v drugih razredih pouk. 

V odmoru je pritekla ogorčena razredničarka v našo učilnico, z namenom, da nas okara in kaznuje krivca. Bila je čista tišina. Med nami ni bilo niti prostovoljca niti izdajalca, ki bi pomagal razredničarki odkriti povzročitelja kaljenja miru na šoli. 

V tistem trenutku sem pomislil na preostale pasje bombice, ki sem jih imel v žepu, in na možen »samovžig«. Na rahlo sem segel z roko v žep in preveril, če so bombice na »varnem«. Še preden sem izvlekel roko iz žepa, je prišlo do samovžiga in bombica je v žepu sama od sebe eksplodirala. Počilo je tako glasno, da ni bilo več nobenega dvoma, kdo je prinesel bombice, kdo je glavni krivec za nered in kaljenje miru na šoli. 

Bil sem kregan in zaznamovan. Kakšna je bila kazen zame, se več ne spomnim. 

Zame je to bil opomin, ki me je izučil, da biti »frajer« ni samo frajersko doživetje, ampak tudi resno in odgovorno dejanje, ko (če) te dobijo, ko kršiš sprejeta pravila.