24. 10. 2020

OD PRVEGA SEPTEMBRA DO PETINDVAJSETEGA MAJA

Avtor objave: Jerneja Žebeljan / Dijakinja do leta: 2015

Prejšnja Naslednja

»Kje te počakam? Se dobiva pred Prvo?« 

»Ok, pred Prvo.«

In tako čakam. Pred Prvo. Gledam zgradbo v barvi pečenega ‘McNuggetsa’ in v mislih odplavam v preteklost.

1. september 2011. Kaos. V upanju, da smo skupaj močnejši, se fazani v skupinicah gibljemo proti vhodu. Napaka. Deset prestrašenih otrok na kupu … Pade prva žrtev in vsak zbeži na svoj konec. Slišati je bojne krike, smejanje, mularija se podi okoli z dvignjenimi flomastri, pripravljena na napad. Moj načrt je pretihotapiti se do 1. b, kjer koli že ta je. Sem skoraj na pol poti. Malo še pa bom na varnem. Slišim svoje ime in pomaham v pozdrav. Sedaj sem se izdala. Veliko F-jev in nagovor ravnatelja. Kasneje sedim v 1. b, ki je v prvem nadstropju, desno mimo zbornice, do konca hodnika. Učilnica za latinščino. Klasični razred. To si ne bo tako težko zapomniti. Vsi smo počečkani. Po rokah, po obrazih. Počutim se grozno. Nobenega ne poznam. Mogoče sem vseeno naredila napako. Jaz ne sodim sem. Nikoli se ne bom z nobenim ujela. Vsi so čudni!

25. maj 2015. Maturanti 4. b se poslavljamo. Smo še vedno vsi čudni? Absolutno! Prej neznani obrazi so sedaj nepogrešljivi del vsakdana. Ljudje, brez katerih ne gre. Bo tako ostalo? Kaj vse se bo spremenilo? Bomo vsi sprejeti tja, kamor si želimo? Pod mizo imamo skrito darilo in rože. Živčno v glavi ponavljam govor. Zahvala razredničarki, zahvala razredu. Nekaj malega preden gre zares. Preden gremo v rdečih majicah na stopnice in se uradno poslovimo od Prve. Štiri leta smo preživeli skupaj. Štiri leta smo kradli rože po hodnikih in si z njimi krasili učilnico, pekli kekse in jih namesto božičnih voščilnic podarjali profesorjem. Nešteto kolačev za rojstne dneve in praznike. Ljudje so večkrat zahajali v naš razred iskat kaj sladkega ‘za pod zob’. Danes se zadnjič sladkamo skupaj. Spekla sem rjavčke. Odpravimo se na stopnice. Še zadnje pol ure kot srednješolci. S prijateljicami se domov zapeljemo s kabrioletom. Počutim se kot v filmu. Debatiramo, zakaj se vseeno nismo odločili odnesti tiste majave ploščice iz 2. nadstropja. Odgovor je preprost: »Dijak ne krade majavih ploščic.«

V sedanjost me vrne glas. Dobili sva se pred Prvo in nadaljujeva pot v Čajek, kot včasih. Starih navad se dijak ne otrese zlahka.      


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice