NOTRANJI ZEMLJEVID / UPOR ČETRTEGA B

NOTRANJI ZEMLJEVID

Sedim na balkonu, vzdignjenim nad večino bližnjih stavb. Gledam del mesta z griči v ozadju, ki se po diagonali oddaljujejo proti jugovzhodu. Njihova razločnost prehaja v obrise in različno osenčene ploskve. Onkraj dvorišča, zamejenega z začelji meščanskih hiš in blokov, se lomijo poševnine in uravnave streh. Mestoma so prebodene s topoli in platanami, manj smelo se nadnje dvigajo divji kostanji in breze. Ostrešja hiš so marsikje zasedla stanovanja z gizdalinskimi terasami. Med pripeko le-te oživijo šele ob večerih in pogosto se na njih odvijajo prave predstave. S krajšo potjo zimskega sonca pa je dan tam nekaj dragocenih trenutkov daljši. Z razglednih ploščadi, si predstavljam, je mogoče življenje opazovati drugače.

Vsak pozna trenutne uvide, zmuzljiva razgaljenja mehanizmov sveta. Epifaniji, pojavu, ko se mozaičnost bivanja pokaže v perspektivi in je vloga posameznika v času in prostoru povsem jasna, se je mogoče približati na dva načina: ali s potopitvijo in medias res ali s sredobežnostjo, torej oddaljevanjem od vsakodnevnega vozlanja. S točke nad dvoriščem zato rad opazujem; tu se nazorneje odvija poznopoletni letalski miting lastovk z jato rac, letečih premočrtno v drugem višinskem koridorju. Ali pa izstopi privilegiranost golobje garnizije, ki spreletava svoje domovanje – ovršja silosov, predimenzionirane strukture, lomilke prostorske umerjenosti tega dela mesta. S povezovalnim hodnikom med levim in desnim krilom, osrednjim stolpom z antenami na strehi ter zastekljenim vrhom prve od ogromnih cevi spominja na ogrodje jedrske podmornice. Kot bi betonsko-kovinski kolos nekoč brezbrižno nasedel v majhnem zalivu, obkroženim z vrtom. Zanima me, kako se ob nalivih tam sliši šumenje, curljanje in kapljanje, ko voda z neba ob stiku z različnimi površinami diktira ritmično-melodično vajo. Ob zimskih nedeljskih dopoldnevih hladen zrak na dvorišču dolgo negibno stoji, iz kuhinj pa se do balkona dvigajo pare goveje juhe in kuhane repe. Domačno žvenklja jedili pribor, po obedu nekdo muzicira na klavir – ob slutnji slabega vremena intenzivneje in bolj občuteno. In ko mesece kasneje bos na pregretem tlaku srkam iz orošenega kozarca vino, v ustih pravzraprav pretakam plemeniti pôt gričev, ki jih nasproti razganja od zgodnjejesenske rodovitnosti.

Med potopljenostjo v to, kar se odvija pred mano, se mi pogled pogosto ustavi na neizstopajoči strehi iz bobrovca in pločevine. Meščanska stanovanjska hiša, v kateri sem preživel mladost, je ob koncu druge svetovne vojne utrpela neposredni bombni zadetek. Zavezniški rušilni pozdrav je bil namenjen železniški postaji, a je za nekaj ulic zgrešil cilj in pristal na stiku Maistrove in Cankarjeve. Stopnišče v hiši je bilo od drugega nadstropja navzgor zato novejše, stopnice so bile tam višje in funkcionalno toge, za razliko od tistih nižje, ki jih je v umerjenosti še dodatno zlizal čas. Pri vzpenjanju je bilo treba misliti na višino dviga noge, če se v telesni navajenosti nisi hotel vseskozi spotikati. Miško, oranžni kvartirni mojster preživetja, se v mačji elastičnosti s hibridnostjo stavbe ni ukvarjal. Ko je pred našimi stanovanjskimi vrati večkrat glasno moledoval, sem ga spremljal do domicila na vrhu. Glavi družine, vedno okajenem in zato zadirčnem lastniku rdečega tomosa, se je ob prihodu mačkona obraz vedno zvedril. Ko je Miško med vrati okleval, ga je pohvalil, da ob večerih, zleknjen na televizijo, z repom vsake toliko zamahne po ekranu in pobriše prah. 

Stanovanja v hiši so zasedale delavsko-kmečke družine. Soprogo mopedista si najprej slišal, kako je, vzpenjajoč se po stopnicah, sopihala, in šele potem se je prikazala, majajoča pod težo krompirja in druge zelenjave. Dvoriščno hišnikovo kajžo in pralnico si je v bivališče preuredil prevoznik, ki je stisnjenih in rosnih oči med hojo vseskozi podrsaval. Zeleni TAM-ov lahki kamion je parkiral kar pred hišo in pogosto z njim zabarikadiral vhod. Po drugi strani se je iz debelega snega lahko edini prebil na cesto brez kidanja. Za tovorjakom je na mestu, kjer je bila izpušna cev, ostal na snegu sivo-črn madež. Takrat se mi razkorak med meščansko scenografijo in proletarsko zasedbo ni zdel nič posebnega. Po vsej četrti je bilo podobno; tudi naša družina je vikende preživljala v Slovenskih goricah. Zaradi babičine delavnosti smo imeli vedno svežo zelenjavo, jajca in poln zmrzovalnik kokoši. V resnici pa je šlo za dediščino povojnih prelomov: v izpraznjena visokostropna stanovanja, ki so jih zapustili tuji in domači razredni sovražniki, so naselili humus, iz katerega bi moral vzkliti pravičnejši svet. Nekateri so znali priložnost izkoristiti, se dvigniti, mnogi podeželski prišleki pa se v urbanih razmerah niso znašli. Pri tem ni pomagalo niti to, da so umetelno kovane ograje pred stanovanjskimi hišami dosledno porezali in so ostali samo zidci, na katerih so novi stanovalci ob prostih popoldnevih zgubljeno posedali. Danes se ob zlizane železne štrclje in kaverne spotikajo otroci, ko na zidcih vadijo ravnotežje. 

Našo hišo je obrobljala le na več mestih prekinjena živa meja. Stavba je bila navzven in navznoter dolgo zanemarjena, kljub pogostim sestankom hišnega sveta. Eden od članov, sicer urejen samec, je po vsaki pijanski turneji uriniral v veži hiše. Vhodna vrata in vrata na dvorišče so bila tako pogosto odprta, da je prepih redčil jedek vonj in sušil lužo. Živeli smo v prvem nadstropju in nekaj časa smo si dolg notranji hodnik delili z gospo Meri. Ko sem prihajal iz šole, je iz njene kuhinje dišalo po juhi ali enolončnici. Nekega nesrečnega dne jo je mama našla z obrazom v krožniku ričeta. V njeno stanovanjce se je iz podeželja nato preselila babica. Bila je ena od tistih, ki jim je povojna ureditev omogočila pobeg od bede. Z močno voljo se je prebila iz številne in revne kmečke družine; z odliko je zaključila šolo, si kupila kolo zlate barve, postala poslovodkinja v Korotanu, znani studenški gostilni, v prvem poskusu opravila vozniški izpit ter preizkusa iz angleščine in nemščine, obiskala Pariz in življenje kronala tako, da je sama zgradila hišo. Z njo je prišel diabetes. V usnjeni torbi je bila zato vedno pri roki žemlja in sladkorna kocka, ob očalih in robcu pa tudi velika denarnica, dediščina gostilniških časov. Iz nje mi je vsako jutro nastavila na mizo denar za malico. Natančno odmerjen; da je bilo drobiža vedno dovolj, je poskrbela že na banki.

S popotnico v žepu sem se vsak dan sprehodil do Prve gimnazije. Prečil sem Cankarjevo in po Maistrovi nadaljeval do križišča s Prešernovo, zavil levo in pogledoval Jemčev vrt. Zaradi kaskadne zasnove in ozelenelih balkonov me je blok spomnjal na babilonske viseče vrtove – kar je, glede na dediščino prostora, arhitekt verjetno tudi želel. Danes mi kompleks vzbuja vtis trdnjavske ležernosti, ki jo premorejo stanovanjske utrdbe na vrhovih gričev v predmestjih Jeruzalema. Pri Brucu sem se zlil z žuborečo rečico šoloobveznih vozačev, prihajajočih z železniške in avtobusne postaje. Presenečala me je njihova jutranja vedrina. Sam, še napol zapreden, sem raje opazoval hojo ljudi pred sabo. Način hoje pa tudi izbira obutve o človeku povesta marsikaj. Vzdolž Razlagove so v ta zibajoči, korakajoči, nihajoči in togo stopajoči enosmerni tok kapljali še šolarji iz Hutterjeva bloka. Še brez fasade in peščeno siv mi je vzbujal industrijski hlad. Je pa zato prečenje na parkovno stran Maistrovega trga pomenilo vstop v prehodno cono; ob tehtanju, ali naj gre denar za malico raje za pravi čaj in škatlico cigaret, sem preverjal registrske tablice avtomobilov, ki so z nosovi štrleli daleč čez določeno belo črto. Pri šesterici brezovih dreves sem, pogosto že v družbi, diagonalno zakoračil mimo orjaške platane na desni. Tudi ko sem jo opazoval v zgodnjepoletni gloriji iz okna ene od vrhnjih učilnic, se mi je zdela otožna in ranljiva. Najbrž zaradi svetlega lubja, ki se lušči. Že tam, vsekakor pa med generalom-pesnikom in osamosvojitveno lipo, torej na mestu, kjer smo štirikrat pozirali za razredno fotografijo, sem postal drug človek. Mrzlično sem se razgledoval po klopeh, polnih znancev, sedečih na naslonjalih in puhajočih, se oziral, komu je namenjen žvižg, in vedno našel skupinico, ki ji še vedno pripadam. Vsakodnevna iniciacija pred stopnicami: prestopanje, dovtipi, preverjanje, če je vse na svojem mestu in trop diha kot eno. Dokler nas ni zvonec utiril pod osrednjo arkado, nekdo je pridržal vrata za umetelno kovano kljuko ali kar za masivno leseno loputo. Spomnim se beline avle in velikih mlečnih krogel na stropu, ki so brlele, ko je bilo zjutraj še mrakobno. 

*

Notranji zemljevid premore slehernik. Na življenjski poti ga dorisuje, revidira, analizira, spreminja perspektivo, išče izgubljeno, se sprašuje o njegovem pomenu. Na več točkah se ta intimna pokrajina preplete z notranjim svetom drugih. Gre za esenco človečnosti. Šele s tovrstnimi stiki postajamo ljudje, se drug ob drugem človečimo; ne le s prijateljstvom, ljubeznijo in spoštovanjem, ampak tudi z nizkotnostmi in s tragičnim, z vsem človeškim. Hkrati je družbi lasten imperativ in ustroj. Sestavlja ga več sidrišč, ki slehernika na poti vpeljujejo v kulturo in njen imaginarij. Srednja šola je gotovo eden takšnih pristanov. V njenih vodah se z veliko intenziteto srečujeta intimno in institucionalno. Gre za prvo pravo prelomnico v mladem življenju, znotraj katere se vzpostavijo zametki identitete. O brezkompromisnosti obdobja priča silni energetski naboj in, čeprav je srednješolski kozmos omejen in so si zgodbe v mnogočem podobne, je v teh letih pravzaprav zgoščeno celotno življenje. Odgovornost institucije je zato izjemna: vzeti nase in ponesti v pravo smer to, kar se ji iskreno razgalja. Uspešnost je zlahka preverljiva, saj se recipročno izkazuje s pripadnostjo instituciji. Ključ te pa je zmožnost akumulacije in projekcije intimnega v same temelje ustanove. Prvi gimnaziji Maribor to uspeva generacije in generacije. Tempelj na Maistrovem trgu zna odprto sprejeti notranji zemljevid mladega človeka in mu ga nadgrajenega vrniti kot možno resničnost. Bistvo Prve gimnazije torej ni 170-letna tradicija ali celo imponirajoča zgradba, ampak občutek, da imaš duhovno domovino. Zato je Prva ključna beseda, razpoznavni znak, mit. Per aspera ad astra.

UPOR ČETRTEGA B



STROJEPISJE PRVIČ

V neki bližnji preteklosti, samo dobrih 30 let nazaj, je bil glavni pripomoček za pisanje besedil pisalni stroj, ne računalnik. Mladi, ki to berete in ste pogosto v virtualnem svetu, si boste težko predstavljali, da smo uradne dopise pisali s pomočjo pisalnega stroja neposredno na list papirja, zato je bilo popravljanje besedila skoraj nemogoče. Po popravkih je ostal na listu zmazek. Uf, kaj bi takrat dali za računalnik, na katerem lahko delamo z besedilom, kar želimo (kot svinja z melnato vrečo, bi rekla moja mama): ga po mili volji popravljamo, spreminjamo, prepošiljamo, preoblikujemo, izbrišemo …

Da pa bi bili usposobljeni za uporabo pisalnega stroja, so naši generaciji dodelili predmet strojepisje. To je učenje 10-prstnega slepega pisanja in učenje pisanja uradnih dopisov. Tisti, ki smo ga bili deležni, se še spomnimo jajajajaj, jajčka in safalada. Te »krasne« besede napišemo, če položimo prste v izhodiščni položaj na tipkovnici računalnika tj. srednjo vrstico. Kaj mislite … po katerem vzoru je narejena tipkovnica računalnika?

Za lažje razumevanje dogodka ga je potrebno umestiti v zgodovinski kontekst. Leta 1981 smo v Sloveniji za kratek čas uvedli tako imenovano usmerjeno izobraževanje. Njegov osnovni namen je bil načrtovati in izobraževati kadre, skladno s potrebami gospodarstva. Ta poskus je trajal le kakšnih pet let. Vpisani leta 1982 smo bili drugi poskusni zajčki tega izobraževanja.

V tem obdobju je Prva gimnazija pridobila nečastno ime Srednja družboslovna šola (Leninov trg 1).  Dijaki smo imeli mladinski svet in vsak oddelek v njem svojega predstavnika. Na sestankih smo veliko debatirali, vodstvu šole dajali pobude, ki so bile pogosto upoštevane in so imele vpliv na učni proces. Preko tega sveta je šla tudi pobuda za spremembo predmetnika. Nič več strojepisja!

Strojepisje je številnim predstavljalo težavo. Na ure strojepisja smo s svoje gimnazije morali na Srednjo ekonomsko šolo in se tam preobuti v copate!!! Nam, »gospodi«, ki po svoji gimnaziji lahko hodi v čevljih! Učenje strojepisja je navadna repeticija, nič ustvarjalnega, in potem še ocena, ki kvari povprečje. Dve uri tedensko poniževanja: jajajaj, jajčka, safalada … Mi, bodoči intelektualci, pa tipkanje??? To je za tajnice, ne za bodoče umetnike, psihologe, profesorje, doktorje ... Poniževanje intelektualcev in kraja učnih ur. Namesto da bi imeli več sociologije, psihologije ali filozofije in podobnih uporabnih znanosti.

Kaj smo storili? Organizirali upor, ker smo želeli pouk po meri gimnazijca, bodočega intelektualca. Še eno leto strojepisja? Poniževanje intelekta! Ne bodo z nami kar tako! Najprej je bilo potrebno doseči soglasje vseh sošolcev in ugotoviti, ali se vsi strinjamo, da smo že v enem šolskem letu usvojili dovolj znanja tega zaničevanja vrednega predmeta. Seveda smo!

S svojimi ugotovitvami smo seznanili razredničarko in sestavili dopis za ministrstvo. Napisali smo, da smo se vsega, kar gimnazijci potrebujemo, že naučili, tako slepega 10-prstnega tipkanja kot oblik osnovnih dopisov. Nočemo in ne potrebujemo ga več! Strojepisja se vendarle lahko naučimo na tečaju v nekaj tednih. Ne želimo strojepisja še eno šolsko leto! 

A naši argumenti niso bili sprejeti, strojepisje je bilo znova na urniku v četrtem letniku. 

STROJEPISJE DRUGIČ

Ali si upate »špricati« blok uro strojepisja? Nekaj sošolcev je močno skrbelo, kaj bodo rekli starši, saj še niso samovoljno, neopravičeno izostali od pouka in bi tak upor doma težko razumeli. Nekaj je bilo zelo trdih orehov, a smo jih strli. Prepričevanje je potekalo v smeri: če manjka ves razred, ne moremo dobiti neopravičenih ur. O svoji nameri smo obvestili razredničarko, profesorici strojepisja pa osebno sporočili, da zadeva ni osebna, ampak strokovna. Skupaj, družno, ves naš 4. b svobodi naproti iskat pravico. In smo šli, namesto k uri strojepisja, v park na klopce pred Prvo gimnazijo uživat sladkosti upora. Joj, kakšen adrenalin, pri nekaterih strah, predvsem pa veliko upanje, da imamo moč, da lahko, če smo složni, skupaj dosežemo spremembe. 

EPILOG

Družno smo se uprli v časih, ko je bil poudarek na skupaj in mi. Dosegli smo, za kar smo se borili: število ur strojepisja se je zmanjšalo, preden so usmerjeno izobraževanje dokončno ukinili. Naša prijazna razredničarka Gilda Volk, v kateri je bilo tudi nekaj upornice, je pri ravnatelju Rudiju Mogetu dosegla, da nismo dobili neopravičenih ur. Prišli so celo iz časopisne hiše Večer in napisali drobno notico o dogodku. Če me spomin ne vara, je bil omenjen 4. b, naše zahteve in šolski štrajk. 

Po mnogih letih smo skoraj vsi, a tokrat vsak zase, ne več skupaj kot nekoč, ugotovili, da so bile ure strojepisja zelo koristne. Še jaz, ki pri pisanju nisem bila najhitrejša, danes marsikoga prekašam v hitrosti pisanja besedil. Kako je vse za nekaj dobro, bi rekla moja mama.