26. 7. 2020

Nogometna liga na Prvi

Avtor objave: Igor Košak / Dijak do leta: 1972

Prejšnja Naslednja

Od tovarišice Krivec preko Toporišiča do profesorice Kmetič.

Liga Happy, Vitek – legendarni vodja. Moja najpomembnejša nogometna liga.

ŠPORTNIK, tretiranje, Miklič.

Zgodovina slovenskega jezikoslovja in staroslovenska zgodovina in dediščina.

Sem Igor Košak in pišem vam o svoji prekretnici pod Kalvarijo, prehodu iz Osnovne šole Bojana Ilicha na Prvo gimnazijo Maribor.

Konec 60-ih let prejšnjega stoletja sem se moral odločiti, na katero šolo se bom vpisal. Nisem bil tehnični tip, zato sem se vpisal na Prvo gimnazijo. Treba je bilo opraviti sprejemni izpit, še se spomnim pred kratkim preminulega prijatelja, znanega arhitekta, ki je moral še nekaj popravljati.

Po uspešnih »kvalifikacijah« smo sedli v klopi. Pouk se je začel v začetku kimovca. Nekatere sošolce sem že poznal. Razredničarstvo je prevzela g. Kmetič.

Ob vstopu na gimnazijo sem imel prelomnico v športu. Bil sem športnik z dušo in telesom v več športnih disciplinah, treniral sem pa tenis. V SFRJ sem bil med vodilnimi igralci, državni reprezentant. Že takrat je bilo treba trdo trenirati, če si hotel zastopati barve kluba in reprezentance. V treninge sem investiral veliko časa. Zanalašč pišem investiral in ne »žrtvoval«, kajti s športom sem se najraje ukvarjal. Niti mi ni rezultat pomenil imperativa, važna je bila igra, druženje na treningih in tekmovanjih. Viden je bil napredek, ki je dal najlepši občutek, tisto notranje zadovoljstvo, ko postajaš zmeraj bolj ustvarjalen.

Tekmovalna sezona je trajala do konca vinotoka in tako je v šoli nastal problem, saj v šoli pogosto nisem bil prisoten, ne fizično, še manj pa mentalno. Jasno, moje znanje ni bilo na takšni ravni, kot so jo želeli vsi trije deležniki. Nenehno sem se prebijal, sicer bolj kampanjsko, enke sem zmeraj popravil.

Nato se je zgodil gospod Miklič, prof. zgodovine, ki je stanoval na Vinarski ulici. Ko smo s prijatelji igrali nogomet, je prišel mimo. Nosil je rože za ženo in počasi prehajal naše igrišče. Prepočasi. Eden od naših, kasnejši nogometaš in profesor na VEKŠ-u, je zaklical: »Daj stari, malo hitreje idi!« No, situacija glede na dogodek je jasna, ob prvem spraševanju zgodovine sem dobil »šus«.

Ko smo že pri prelomnicah, bi omenil Toporišičevo slovnico. Ne le, da sem bil ob uvedbi le te jezen jaz, jezna je bila tudi prof. Kmetič, hčerka jezikoslovca Bezlaja. Sam sem slovnico od prej dobro obvladal, profesorica Krivec me je odlično naučila, tako da me je sprememba močno zadela.

V službi (kot coach) sem veliko potoval in opazil, da je toponomastika imen v bližnji in daljni okolici Slovenije v glavnem proto-slovenska. Začel sem se zanimati za staroslovensko zgodovino in s tem tudi za jezikoslovje, zelo zanimiva in napeta tema, o kateri pa naši uradni zgodovinarji nočejo slišati. Slovenščina je prajezik in naša prazgodovina se vije prav iz stare kamene dobe. To se pravi, da smo mi izvorni staroselci in od vekomaj na lastni zemli (ne zemlji). Celo Berlinska in Dunajska šola to že priznavata, le pri nas učimo protislovensko teorijo iz časa Trubarja, ki je v času nastanka držav v 19. stoletju začela svetovne vojne. Slovenščina je zaklad, ki ga ne znamo ceniti. Ko je Slovenijo obiskal takratni indijski predsednik Modi, je vedel o nas več kot naša takratna opozicija, ko pa nas je obiskal nekdanji predsednik Clinton, je izjavil, da se je k nam prišel učit o demokraciji, saj je Ameriška ustava napisana na podlagi karantanske ljudovlade. Tudi tega podatka večina Slovencev ni poznala in ga še danes ne. Ne bom pozabil, kako neprijetno je bilo prof. Kmetič, še izhodišča za proučevanje slovenskega jezika so zdaj dokazano napačna. Usoda slovenskega naroda bi morala zanimati vsakega slovenskega državljana, ker narod, ki ne pozna svoje prave zgodovine (preteklosti), je zmeden v sedanjosti in nima prihodnosti, to bi zlasti morali vedeti zastopniki naroda v parlamentu in ostalih organih.    

Ali veste, da latinščina izvira iz rasenščine, da so Merovngi imeli slovenski evangelij, kdo je dejansko bil Aleksander Makedonski, da na Dunaju še v 14. stoletju ni bilo nemškega bogoslužja, samo latinsko in starogrško, to je slovensko, v virih zapisano, najbolj razširjen jezik tistega časa?! Lani ob 100-letnici ustanovitve Republike Avstrije so na ORF povedali, da je Karantanija bila slovenska država, medtem ko Kmecl na SLO 2 pravi, da se to ne ve, sramota! To je le vrh gore zamolčanih 40 tisoč let naše narodne zgodovine. To vključujem v besedilo, ker je resnica o nas najpomembnejši element življenja vsakega Slovenca.

Da se vrnem k športu, k nogometu, za katerega smo bili zadnja meseca bolj ali manj prikrajšani. Kot prvo moram omeniti in se tudi zahvaliti pokojnemu »Happyju« – Viteku. Ligo je vodil odlično, poročila na oglasni deski so bila redno izobešena. Zanimanje za tekme je naraščalo in tekme si je ogledovalo vse več ljudi, tudi napetost tekem je naraščala tako, da si je tekme ogledoval tudi Viki.

O sebi in šolskih uspehih lahko povem, da sem se trudil, v 3. in 4. letniku bolj organizirano. Začel sem usklajevati obveznosti. Glede na to, da ni bilo športnih razredov, sem se dogovarjal s profesorji. Največkrat sta mi pomagala matematik in boksar Žnidaršič ter psiholog Pernek. 

Nujnost uvedbe športnih razredov se je pokazala kot upravičena. Sem trener in coach, pogosto sem sodeloval z zastopniki za šport na srednjih in visokih šolah. Sodelovanje je bilo dobro, predvsem je bilo pomembno, da smo bili v stiku. Vsekakor se da stvari še izboljšati ne le v ugodnostih za tekmovalce, ampak tudi pri dolžnostih in odgovornosti le teh.

Lep pozdrav, naj živi Prva gimnazija še 170 let, upajmo v pravi EU civilizaciji, ki pritiče temu prostoru in mentaliteti, da bomo doma tu in s tem po celem svetu.

Dijaki, kot je rekel France Prešeren: »Iščite resnico, približajte se ji in našli boste mnogotero lubezen.«

OSTI JAREJ


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice