Na svoje dijakovanje sem zmeraj gledal kot na zlata leta osebnega in družbenega razvoja (leta 2004 smo postali del EU, vmesno obdobje debelih krav pa je leta 2008 zaokrožilo ustoličenje Darka Milaniča kot trenerja NK Maribor), zato me toliko bolj čudi spomin na trdovratno melanholijo, ki je bila takrat nesporna razredničarka mojega duševnega življenja. Ker se mi je kot dijaku zdelo sila pomembno ugotoviti, kaj je vzrok tega povečanega izločanja črnega žolča, in ker sem vse od mature pa do pričetka pisanja teh vrstic bil prezaposlen s tekočimi posli, sem se odločil, da proces tokratnega pisanja izkoristim za to, da stvari končno pridem do dna.
Moje izobraževanje na Prvi gimnaziji Maribor je bilo celostna umetnina, katere posledica je bila, da sem na vprašanje "kako si?" lahko štiri leta brez kančka dvoma odgovarjal z "nikoli bolje". Zaradi tega sem si melanholijo tedaj tolmačil kot nekakšno preuranjeno pričakovanje hrepenenja, ki ga bom v prihodnosti občutil ob spominih na izgubljeno Arkadijo najstniških let. Nenazadnje je ob koncu srednješolskega izobraževanja na strune štajerskega hrepenenja zaigral tudi župan Kangler, ki je ob sprejemu štiriletnih odličnjakov v svojem slogu apeliral, naj sicer v želji po znanju poletimo v svet, vendar naj se kasneje, prav tako kot kukavice (sic), vrnemo v toplino rodnega gnezda in poskrbimo za njegovo bodočnost.
V tistih časih se je prav vse lahko nenadoma zaobrnilo (I) v motrenje minljivosti, (II) v izgubo volje do moči in (III) v premislek o pravičnosti.
(I) Nekega dne smo z oddelkom na šolskem odru vadili nastop za starše. Ker se je dan že prevešal v ure, ko srednješolci doma jedo drugo kosilo, smo trpeli mi, trpela pa je tudi profesorica Prosnik. Napetosti so bile na vrhuncu in kot dežurni tehnik sem vedel, da jih lahko razrešimo samo s pravilno umerjeno dozo melanholičnega humorja. Čakajoč na primeren trenutek, sem na mešalno mizo priklopil svoj telefon in skrivoma pripravil posnetek Radia Beograd z dne 4. 5. 1980. Ko je profesorica po vnovično zaznanem drastičnem padcu motivacije podala ultimat, da bomo tukaj do polnoči, razen če ji podamo resnično prepričljiv razlog, zakaj ne moremo vztrajati še kakšne ure ali dveh, sem vedel, da je prišel moj čas. Iz zvočnikov sem spustil znameniti: »Drugovi i drugarice, umro je drug Tito!«, in trpki memento mori je razorožil tudi strogo in neumorno profesorico, ki nam je naposled le odobrila odhod domov.
(II) Strašljiva moč, ki sem jo imel kot dežurni oponašalec ravnateljevega glasu, je bila za vekomaj nevtralizirana, ko me je profesor Zorko zadnji dan pouka prosil, da naj še poslednjič ponovim katerega od 'njegovih' govorov iz mojega repertoarja in ga posnamem na njegov telefon. Ne predstavljam si, da bom v grlu kdaj imel večjo kepo.
(III) Ko sem pri fiziki dobil odl (5), ker sem se po mučni tišini edini javil, da na tablo napišem rešitev zapletene domače naloge in jo razložim, sem želel zadostiti pravičnosti in se nekako oddolžiti sošolki, od katere sem nalogo prepisal. Dejala mi je, da je to sicer plemenito, a nepotrebno, saj je njej nalogo napisala mama, naravoslovno izobražena pedagoška delavka. Zapletenejšega primera med kasnejšim študijem etike več nisem srečal, nad oceno mojega znanja o zvezdnemu nebu nad nami pa se nisem pritožil niti naslednje leto, ko smo se pri filozofiji srečali z moralnim zakonom v nas.
Če se ozrem po teh primerih, ki sem jih nekoliko na silo poskusil povezati z gimnazijskim svetoboljem, bi rekel, da vzrok takratne melanholije verjetno ne tiči v posameznih dogodkih, prijetnih in neprijetnih, ampak v pogojih, ki jih je Prva gimnazija Maribor omogočala. Institucionalne omejitve so bile zarisane in izvrševane v ravno pravšnji meri, da so mi omogočale karseda svobodno sodelovanje v kasneje nikoli preseženi kombinaciji širine in globine neprenehnega izobraževanja, spoznavanje nebroja ljudi, njihovih pogledov na svet in zanimanj, udejstvovanje na neprecenljivi šoli za življenje, torej na Prvem odru profesorice Mojce Redjko in sodelujočih dijakov/mentorjev, in večere, ko sem se sprehajal po mestu in premleval nove vtise ali pa sedel za knjigo/računalnikom in poskušal najti odgovore na vprašanja, ki so se pojavila tekom vsega zgoraj naštetega.
Takrat sem verjetno čutil, da so takšni pogoji in takšna skupnost velika sreča in privilegij, ki v kasnejšem življenju ne bodo več tako samoumevni. Ampak če se danes ozrem po obdobju, ki je sledilo gimnazijskim letom, sem lahko vsaj malo pomirjen. Prva me je namreč izvrstno pripravila na to, da sem doumel, kakšnih življenjskih pogojev in kakšne skupnosti si želim, in da sem zanje tudi pripravljen kaj narediti – zaradi časa na Prvi namreč vem, da so takšne reči mogoče.
