MOJA PRVA SO NJENI LJUDJE

Ljudje. To je tisto, česar se zares spomnim iz mojih gimnazijskih let na Prvi. Včasih se mi zdi, da so minila tako hitro, da jih sploh nisem uspela zares ponotranjiti. Ampak ko postojim malo dlje in se zazrem v daljavo preteklosti, vidim, da sem takrat tudi s pomočjo Prve doživela kar nekaj preobratov in da je spremenila marsikaj v meni.

Bila sem del evropskega oddelka, ki ga danes na šoli ni več. Iz majhne osnovne šole na obronku Slovenskih goric sem prišla v razred samih nadarjenih, zagnanih in posebnih ljudi, ki so sanjali velike sanje. Učitelji predmeti evropskega oddelka pa so nas pri tem spodbujali in podpirali. Brisali smo državne, jezikovne in socialne meje, ko smo komunicirali več, potovali več, kartali, pekli pecivo in peli več in se nekje vmes v razredu tudi zaradi vseh teh dodatnih aktivnosti zelo povezali.

Bili smo tako zelo različni, a smo vsem med nami dovolili biti to, kar smo. Vsak je imel svojo vlogo v razredu in talente, zaradi katerih smo bili skupaj še močnejši in zaradi katerih se nikoli nismo nehali smejati. Ob priložnostih za kakšno šalo smo se spodbujali, ob težavah smo si pomagali. Bili smo 'jazbeci', 'c-klas', ekipa z dušo in srcem. Tudi zato smo verjetno vsa štiri leta ostali skupaj v polnem številu. Ta gruča močnih osebnosti, ki so stale za svojo identiteto ne glede na druge in bile sposobne sprejemati drugačne ljudi od sebe, me je navdihovala. Še danes me.

Odličnjakinja, predsednica razreda in tržnica za zapiske je iz gosenice v tem okolju začela postajati nekoliko zmečkan in negotov metulj. Začela sem nositi pretežno črno, kupila bas kitaro in koncertirala na Primafestu z mojima dvema bendoma. Postala sem del mojega prvega vseženskega benda, kar sem si vedno želela! Prvič sem iz protesta kolektivno špricala šolsko uro. Prvič sem spila dopoldanski kuhanček na Trgu svobode in potem s težavo sledila uri matematike. Pijana obležala pred razredničarko na ekskurziji. (Ups!) Ljudem ob sebi sem tu in tam zaupala svoje prave občutke in sanje, vprašanja in misli o moji biseksualnosti razkrila novemu krogu ljudi izven tiste zadrte vasi, ki me je doslej gledala postrani. Lotila sem se urednikovanja revij na šoli in razvijala svojo novinarsko strast vedno širše. Ob podpori mentoric, ki so v meni videle potencial, sem celo zmagala na državnem literarnem natečaju na temo svobode in si z denarjem lahko kupila svoj prvi avto!

Vse to je spremenilo moje življenje. Mi dalo malo večji veter v krila in me potisnilo malo dlje v svet. Zaradi tega sem lahko kasneje šla študirat v Ljubljano in se postopoma vedno bolj odpirala svetu. Iskala svojo pot, tudi ko se je zdela tako težka. Zaradi vseh naših potovanj in dijaških izmenjav je svet postal zame bolj odprt in to mi je pomagalo kasneje oditi v tujino in si tam ustvariti življenje po mojih željah in mavrično družino, o kateri sem nekoč le sanjala. 

Danes sem pomirjena sama s seboj. Srečna. Takrat nisem bila, a Prva je bila pomemben gradnik na poti iskanja poti do iskrenosti, svobode in sreče. Hvaležna sem ji. Pa ne stenam in kamnitim tlem. Tudi učne vsebine niso tako pomembne, čeprav sem hvaležna zanje. Moja Prva so njeni ljudje. Njih se spominjam in z njimi praznujem to obletnico. Tisti, ki ste mi dovolili razvijati se. Tisti, ki ste odpuščali moje napake. Tisti, ki ste me izzivali in spodbujali in potiskali naprej. Tisti, ki ste verjeli vame. Tisti, ki ste me sprejeli medse. Hvala. Ponosna sem, da sem del te zgodbe z vsemi vami!