MOJA PRVA GIMNAZIJA

Spomin je kot dnevnik, ki ga ves čas nosimo s seboj, bi rekel Oscar Wilde. Je koda, ki nas določa, matrica, zapisana globoko v nas. Gimnazijska leta pa so zame tudi temelj vsega, kar danes sem. Živ spomin, ki, kadar koli obujen, vedno znova daje moč, sladek priokus neskončnih možnosti, iskanja novega in drugačnega, novih zvokov, novih pokrajin, novih podob, neskaljene domišljije, definiranja misli o svetu. Je silovita potreba po skoku na glavo ‘vsemu navkljub’.  

Začelo se je s plesno skupino Ra, z odkrivanjem novih modernih plesno-baletnih tehnik, s prošnjami ravnatelju in naklonjenemu razredniku profesorju Pajku, da nam za vaje dovoli uporabljati učilnico za tehniko; iskali smo popoldanske ure, ko je bila prosta telovadnica, sami šivali kostume, izdelovali rekvizite, iskali novo gibanje v plesu, drugačne glasbene atmosfere, da bi se lahko izrazili. Zaneseno, brez predsodkov, brez omejitev. Kmalu zatem se je na gimnazijo vpisal tudi Tomaž. In se priključil naši skupini. Že takrat poln idej je z neizčrpno domišljijo in vizijo začel razmišljati o gledališču, o tem čudežnem mehanizmu, ki ga je do konca prevzel in ki mu je bil od vsega začetka popolnoma predan. Znotraj gimnazijskega Kulturnega društva dr. Franjo Crnek so pod njegovim vodstvom nastale najprej ‘gledališke’ proslave za kulturni praznik (spomnim se adaptacije Sartrovih Muh), drobni gledališki dogodki ob vodnjaku pred gimnazijo. Prva ‘prava’ predstava pa je bila adaptacija Grumovih črtic, ki smo ji dali naslov Vrata. Uprizorili smo jo na zadnjem dvorišču gimnazije, na oknih in hodnikih. Ko sedaj pomislim na ta dogodek, mi je popolnoma jasno, kaj je bila gonilna sila tega našega skoraj že ‘gibanja’. Neizmerna volja, strast, želja po ustvarjanju, po gledališču novih in za nas še neodkritih svetov. In skupnost. Skupaj. Od začetka, od prvih zamisli, besedila, glasbe, oblikovanja svetlobe, do organizacije, ki bi ji danes rekli produkcija, obveščanje ‘javnosti’, pa na koncu razporeditev sedežev za publiko in prodaja vstopnic. In bila je čudovita publika: profesorji, sošolci, prijatelji, študenti Akademije za gledališče. In na koncu celo prve kritike. Skupino smo poimenovali Tespisov voz - slovensko novo gledališče, kot dinamično gledališče, ki v vsakršnem pomenu potuje v odkrivanju novih prizorišč. In smo jih odkrivali in verjetno tudi gledališko zaznamovali: podstrešje Prve gimnazije z Grumovimi Trudnimi zastori, klet ob Umetnostni galeriji s Shakespearovim Macbethom, dvorišče mariborskega Gradu s predstavo Mrtvec pride po ljubico po besedilu Svetlane Makarovič, samostan na Gosposvetski cesti z Jančarjevimi Trudnimi zastori, klet na Glavnem trgu (današnji GT 22) s Kafko. Celo Tomaževo generacijo, vse, ki smo v tem gledališkem zanosu sodelovali, je to pomembno zaznamovalo. Nekateri so nadaljevali na Akademiji in so sedaj priznani gledališki ustvarjalci, drugi so se odločili za svoje poti, a kadarkoli se srečamo, smo še vedno, vsaj v spominih, več kot samo ena od gimnazijskih generacij. 

V tem času se je začel oblikovati Tomažev gledališki rokopis, v tem času sva sklenila zavezo, da se posvetiva gledališču, se zavezala, da naj gledališče definira lepoto, zarisuje drugačne pokrajine, oblikuje miselne tokove in sporoča resnico. Od tu naprej se je začela najina profesionalna pot.

Stavba moje Prve gimnazije je še vedno mogočna in ‘bela’, stopnišče ob vhodu, velika vrata, učilnice, dvorišče, podstrešje in hodniki pa svetel spomin na prve ljubezni, prijateljstva in iskren vstop v polje gledališke umetnosti.