17. 9. 2020

Moč Duha

Avtor objave: mag. Andreja Pisnik / Dijakinja do leta: 1982

Prejšnja Naslednja

Leta 1979 sem kot dijakinja vstopila v prvi letnik Prve gimnazije, v prepričanju in želji, da bom po končani gimnaziji nadaljevala študij farmacije. Vendar je »usoda« želela drugače. Prav malo sem vedela, da se mi bodo moji tako trdni nameni spremenili, in to za zmeraj. Kot revolucija, ki je ne moreš ustaviti, so se v moji mladostni glavi porodile želje po brezmejni kreativnosti, po plesu … in prav tako revolucionarno je to razburilo duha doma v družini. 


Na Prvi je takrat delovala baletna skupina Ra. Imeli so avdicijo in jaz sem se ji pridružila. Ples, ki me je spremljal že iz zgodnje mladosti v vrtcu, je sedaj dobil nov pomen, postal je umetnost. Vadili smo v večernih urah in med vikendi, v šolskih učilnicah in mali telovadnici na dvorišču. Pozimi, poleti, brez kurjave in brez velikih finančnih sredstev. Vendar nam to ni bila ovira. Imeli smo moralno podporo šole, neprecenljiv elan in željo ustvarjati. Vsaka nova predstava je bila nov uspeh. Oplemenititi duha v sebi, verjeti, da je mogoče izraziti to, kar nam je mršilo misli in razburjalo domišljijo, se dotakniti publike in si pridobiti njeno naklonjenost. Uspelo nam je, navkljub strogim staršem, navkljub skromnim okoliščinam. 

Kar kmalu, v prvem letniku, se je plesu pridružila še gledališka skupina Tespisov voz. Moč ustvarjalnosti in visita, ki nas je združila, sta postali nepremagljiva sila. Kot vihar smo zajeli gimnazijo in mesto. Našli smo prostore za predstave, ki jih do takrat nihče ni niti sanjal. Iz male šolske avle smo razširili prizorišča na podstrešje Prve Gimnazije, na grajsko dvorišče, v klet Umetnostne galerije Maribor, na oder SNG Maribor … Od tod smo ponesli predstave na festivale v Dubrovnik, na Dunaj ... in tako za zmeraj označili naše malo mesto z viharniško in ustvarjalno silo, ki se je izoblikovala prav v času, ko smo čez dan sedeli v šolskih klopeh Prve. 

Spomnim se, kako veličastno se mi je zdelo, povzpeti se po šolskem stopnišču, ki je vodilo do učilnic. Bila sem vesela profesorjev, ki so znali učiti to, kar ni bilo zapisano v učbenikih. Naučili so nas razmišljati izven konvencionalnih meril; razumeti to, kar je povedano med vrsticami, in zaupati lastni intuiciji. 


Neprecenljiv je spomin na profesorico literature, ki je, sedeč na katedru v zanosu, prežeta z ljubeznijo do poezije Puškina, kar celo šolsko uro recitirala iz srca, v Ruščini, svoje najljubše verze. Razred, poln dijakov, je zadrževal dih, da je ne bi zmotili, da ne bi prekinili te lekcije, ki nas je prevzela in ponesla v pokrajine domišljije, med gozdove, ki so polni belih brez. Vse tja do bolestnega hrepenenja duše po čistosti in ljubezni. Med nami je živel duh Malega Princa in njegovega potovanja med zvezdami. Najti pot do prelepe vrtnice. In tako so nekega dne trije nerazdružljivi prijatelji iz višjega letnika po šoli počakali mlado dijakinjo, ji v eni sapi izrazili svojo naklonjenost in jo poimenovali »naša vrtnica«. Zaljubljeni v poetičnost zgodbe so našli bitje, ki jim je bilo blizu, in ga vzljubili. Ker nekoga pač moraš imeti rad. Za zmeraj so ostali naklonjeni drug drugemu, zvezdam in vrtnici. Četudi sta jih čas in življenje ponesla na različne konce sveta. Tudi če se nikoli več ne srečajo, bo zmeraj ostalo med njimi nekaj, kar jih je pred mnogimi leti združilo. 

To, kar se je ujelo v srce in dušo nekje v mladosti, med zidovi Prve, bo ostalo za zmeraj. 

Takšna so bila moja gimnazijska leta.


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice