Spomin na Prvo gimnazijo je spomin na našo generacijo, na profesorje, ravnatelja in šolo, mogočno stavbo z impozantnim stopniščem, na katerem se je štiriletno šolanje začelo in končalo. Je spomin na mladost. Na čas rasti, ko so se celice našega telesa ponoči množile, da so nas bolele roke in noge, in smo bili zjutraj kot pretepeni. Hormoni so delali po svoje, brez pameti.
Vsa štiri leta na gimnaziji je za moj razred veljalo, da smo bili nenormalno pridni, predvidljivi. Med poukom smo se hoteli čim več naučiti, ker smo želeli nadaljevati študij na univerzi. To je v glavnem tudi vsem uspelo. Bili smo lačni znanja. Vsa štiri leta smo se družili tudi pred poukom in po njem, ob sobotah in nedeljah, med počitnicami. Beseda tovarištvo že dolgo ni več priljubljena in je dobila nek čuden prizvok. Ampak nas je zares družilo tovarištvo v pravem, žlahtnem, smislu besede. Zadnja klop z Marijico, Darjo in Vesno je živela v prav posebni simbiozi. Niso nas razdvajale socialne razlike, kaj je kdo od staršev. Zato smo z odporom sprejeli ukrep šole o obveznih šolskih haljah. Ko mi je mama sešila obvezno haljo iz črnega »klota«, je razrezala moje edine oboževane kopalke in mi iz njih naredila obrobo za haljo. Njen čut za estetiko ni mogel prenesti, da bi hodila v šolo v grdi halji.
Za čas šolanja moje generacije je bilo značilno, da ocene niso bile tako usodne, kot so za sedanje dijake. Imeli smo sicer sprejemne izpite in maturo, vendar je nekako vse minilo brez posebnega stresa. Ko me je v zadnjem letniku pred maturo zagrabila strast za matematiko, me je mama podila od doma na zrak, ker je vedela, da nas profesorji ne lovijo na neznanju in da nam ne bodo zaprli poti na univerzo. Iz časa mladostništva, ki je posebno občutljiv za krivice, se s hvaležnostjo spominjam profesorjev, ki so bili tolerantni, velikodušni in so imeli pedagoški žar. Tistih, ki ocen niso tehtali z lekarniško tehtnico in letne ocene niso bile samo matematični izračun posameznih medletnih ocen. Pedagoški žar je bil posebna značilnost profesorja Vlada Sruka, ki nas je z vlakom peljal na gledališki predstavi v Celje, nas čakal pred gimnazijo po pouku, da smo razpravljali o knjigah, filmih in gledališču, in nas kljub hori legalis peljal v kino na ogled Bergmanovih filmov. Spominjam se profesorja Marjana Remca, ki je likovno sekcijo peljal z vlakom v Zagreb na razstavo Picassovih del, profesorice, ki smo ji ljubkovalno rekli Lučka in nam je na svojih urah predvajala glasbo, dramskih ur, ki sta jih imela Bogdana Bratuž in Anton Petje.
V času moje generacije je Prvo vodil ravnatelj Ivan Rudolf. Verjetno je pogrešal poučevanje. Odločil se je, da bo poučeval latinščino tiste dijake, ki si to želijo. Nabralo se nas je za cel razred. Nikoli ni preverjal prisotnosti. Nikoli ni preverjal, ali smo naredili nalogo. Nikoli nas ni ocenjeval. S tihim, umirjenim glasom in posebnim žarom v očeh je vodil ure latinščine za začetnike, ki so bile pomembne za moje nadaljnje življenje. Za moje nadaljnje življenje pa je bilo pomembno predvsem to, da sem si življenjskega sopotnika izbrala prav izmed dijakov Prve.
Na Prvi sem spoznala pomen vljudnosti, tolerantnosti, lucidnosti, izobrazbe in pedagoškega erosa. Z veseljem vidim in berem, da ima Prva tudi zdaj ravnatelja, profesorice in profesorje, ki imajo te lepe pedagoške lastnosti.