25. 7. 2020

Med Srednjo družboslovno šolo in Prvo gimnazijo Maribor

Avtor objave: mag. Klemen Bedenik / Dijak do leta: 1991

Prejšnja Naslednja

Na Prvi sem v štirih letih doživel številne zanimive trenutke – na nekatere nisem imel vpliva, drugi so bili posledica neustavljive želje po odkrivanju lastnih meja. Leta 1987 smo se še kot državljani Jugoslavije vpisali v Srednjo družboslovno šolo, razrednik našega 1. e-razreda je bil prof. Šlajmer, ki nas je učil OTP (osnove tehnike in proizvodnje). Pri tem predmetu sem za hipotetično izdelavo šolske klopi naredili mrežni diagram z več kot 150 medsebojno povezanimi postopki, kar mi je bilo takrat popolnoma nesmiselno, danes tak način dela koristno uporabljam pri organizaciji velikih športnih dogodkov. V prvem letniku je na sobotnem kulturnem dnevu bil odkrit spomenik Rudolfu Maistru, ker sem bil takrat pri bratu vojaku na zaobljubi v drugem delu države, je sledil prvi ukor za neopravičen izostanek kljub pisnemu opravičilu staršev, ki sem ga seveda pozabil oddati. Takšni »nesporazumi« med mano in učitelji so se v štirih letih kar vrstili, primera: ODTIS TENIŠKEGA COPATA na mizi prof. Mracsek in PLEZANJE PO KANDELABRU pri uri prof. Remca – sta nepozabna, pri čemer je slednji v vsej zadevi videl dovolj humorja, da sem se za spremembo izognil kazni.

Naš razrednik od drugega letnika dalje je bil prof. Vršec, ki nas je eno leto učil OZ (obrambo in zaščito), nato smo ga tri leta videvali le na razrednih urah, ki smo jih dijaki bolj redko obiskovali, naš odnos je morda ravno zaradi tega bil izvrsten. Predmeti z nerazumljivimi imeni in zato poznani le po kraticah so bili stalnica v našem urniku, npr. v tretjem letniku STM (samoupravljanje s temelji marksizma), ki ga je učila prof. Pokeršnik. Takrat smo imeli vsi porazne ocene, zato smo ob prehodu v demokracijo izkoristili ponujeno možnost, da predmeta ne vpišemo v spričevalo. Sedaj bi ta predavanja z veseljem ponovno obiskoval in povedano skušal udejanjiti tudi v praksi.

Sredi četrtega letnika se je z ukinitvijo usmerjenega izobraževanja naš program preimenoval v gimnazijskega in posledično nas je konec leta čakala – matura. Družno smo s šolarji iz celotne Slovenije organizirano šli v »štrajk«. Kar nekaj tednov smo pod pretvezo uveljavljanja svojih pravic namesto k pouku hodili na biljard v Unionsko dvorano ali na pijačo k Dželozi. Na srečo je pametnejši takrat popustil in s samo dvema zaključnima izpitoma smo srednje šolanje končali na novo poimenovani Prvi gimnaziji in v novi državi Sloveniji.

Nikoli ne bom pozabil sošolk, sošolcev ter vrstnikov iz Prve, s katerimi smo preživeli najlepše trenutke naše mladosti. Končni izleti na Rogli, praksa v šolski knjižnici in tovarni čevljev Lilet, obiski MKC-ja, čakanje na rezultate 'popravcev' itd. so vedno znova tema naših srečanj, ker se bliža 30 let odkar smo šli vsak po svoji poti, verjamem, da se kmalu spet vidimo. Učiteljem hvala, da so nas naučili in nato tudi pustili razmišljati s svojimi glavami, šoli pa neizmerno spoštovanje za dolgoletno ohranjanje duha in krepitev modrosti številnih generacij mladih dijakov.


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice