Ljubezen skozi želodec, intelektualec skozi Prvo

Prvogimnazijec je radoveden. Navdušen je nad naravoslovjem, zanima ga družboslovje, ampak njegovo srce bije za umetnost in humanizem. Če združimo vse, lahko rečemo, da smo »otroci Prve« zaljubljeni v življenje.

Priznam, ta zapis je nastajal pod mojimi prsti zelo dolgo. Velikokrat pišem, govorim in se pogovarjam o Prvi, ampak tokrat je bila naloga drugačna. Pisati moram o spominih in izkušnjah. Spomini postanejo grenki, in to ne zaradi slabe izkušnje, ampak samo zato, ker so preživeti. Ni mi potrebno pisati v pretekliku. Prva je, smo in bo! (Pripis: orošeno oko, nadaljujem jutri …)

Vedno rečem, da mi je nekaj ob vpisu sporočalo, da je Prva tista prava. Ob sprehajanju po eni drugi mariborski srednji šoli zmeraj občutim strašansko žejo, spet na tretji imam »privohe« . Na Prvi pa sem takoj vedel, da je to moj začetni akademski dom. Smešno, a resnično.

(Zvok šolskega zvonca v tretjem nadstropju je spominjal na zvončkljanje črede ovac. Zvoni.)

»Jo, kak sn se fstrašo. Kaj je že not?«

Povedi, izgovorjeni skoraj vsakič, ko je prijeten in radoživ vrvež na hodniku prekinil šolski zvonec. Moji spomini so mladi in sveži ter ravno toliko starani, da jih uvrščam med dragocenejša vina. Bili smo naivno-nepopisani (danes bi nas poimenoval čokolino mafija) in naš razred še posebej razvajen, saj smo bili prva četa naše razredničarke.

Dobro se spomnim, da smo prvi dan dobili bež A4 zemljevid oziroma tloris Prve. Še danes vem, kje je na primer razred 1. A s pogledom na streho sosednje hiše, ki so jo v mojih časih ravno obnavljali. 

»Od kod pa ti njo poznaš?!« 

»Eh, na Prvo je hodla.«

Ponosen sem, da sem tekom šolanja spoznal izjemne in prečudovite ljudi. Brez sramu lahko rečem, da se na Prvi srečajo posebni ljudje. Ljudje, ki imajo posebne vrednote, talente, življenjske zgodbe in spomine, ki jih kot celota začneš oblikovati, ko prestopiš težka, lesena vrata. In res je! Kamorkoli se obrnem, lahko srečam enega izmed nas. Prvogimnazijci smo pravniki s principi, zdravniki s srcem, novinarji s pogumom, športniki s kondicijo ... in osebe z značajem – ali kot bi specifično za nas rekli profesorji: »...aja, vi ste klasiki ...« (Pripis: cmok v grlu, potrebujem kozarec vode …)

(Navihani Anej med uro materinščine preglasno vadi dvosmerni pogovor s sošolko; prof. prepričljivo in odločno: »Anej, poredna bova?«)

Ni bilo zmeraj vse tako brezmadežno. Večkrat je med mladenkami, mladeniči in profesorji prišlo do kakšnega kratkega stika oz. kot bi v enotni simfoniji rekel 'moj' profesorski zbor: »Težave moramo reševati ad personam in nikakor ne ex cathedra. Zavedajmo se, da v ciklusu kontemplacije in življenja mnogokrat nimamo korekturnega belila. Mnenja se pogosto ločujejo, a na koncu je zmeraj pomembno samo to, da smo dosegli Wiedervereinigung. In to je tako težko? Ja, ne? Reditelj, tabla!« 

In na koncu lahko nasmejan in srečen rečem – hja, kaka finta. 

Želel sem, da zapis oriše utrip Prve. Tisti izmed nas pa bodo skrita sporočila že razbrali.

Upam, da se septembra vidimo in skupaj začnemo pisati zgodbo, ki jo že 170 + x let piše Prva. 

Lepotica, g. Pušnik in ostali akterji – hvala!