29. 9. 2020

Leta drznosti in lepote

Avtor objave: Jernej Ajd / Nekdanji dijak in profesor slovenščine na Prvi: 1999

Prejšnja Naslednja


Odprem letno knjigo Drzni in lepi 1999, berem besedilo svojega oddelka D, gledam fotografije ... Snov, navdih, spomini …


September, 1995. Tih deževen dan … Nikoli ne bom pozabil svoje prve vožnje z avtobusom proti Mariboru ter poti od Slavije do Prve gimnazije Maribor, ko sem v svojem slogu, ves bled in v stanju zamaknjenosti zijal v prazno in bil skrajno nedovzeten za pogovor z znanci, ki sem jih srečal. V istem stanju sem nadaljeval pot od Slavije do nove šole in skoraj omedleval od tesnobe zaradi strahu ob različnih miselnih predstavah o novih sošolcih ter hkratnih nehotnih spominih na nekdanje sošolce iz osnovne šole, ki so se mi zdeli tako super. Bolj sem se približeval šoli, bolj me je stiskalo v prsih in dušilo.


Edino uteho mi je predstavljala misel na najsvetlejšo zvezdo iz osnovne šole, za katero sem vedel, da bo moj sošolec tudi na srednji, Rokija. Zaradi njega sem kot drugi tuji jezik vpisal italijanščino, zame, tako sem mislil takrat, sicer neuporaben jezik; menil sem namreč, da ga lahko govoriš le v Italiji ali v kakšni krčmi v ZDA, kamor pa me pot v življenju gotovo ne bo zanesla. Samo da bi bila še naprej sošolca. Italijanščino sem za drugi tuji jezik izbral zaradi kronične težnje k stalnicam, zakaj verjel sem, da mi bo s prijateljem ob strani lažje v novem okolju med novimi ljudmi.


Ko sem po navodilih svoje mami, ki mi jih je posredovala, preden sem šel od doma, in ki sem jih zares potreboval, saj niti nisem vedel, kje se šola natančno nahaja oz. kako točno priti do nje, kajti takrat se mi je Maribor zdel velemesto, čeprav sem kaj hitro spoznal, da je le še ena vas na nekoliko večjem geografskem prostoru, zavil pred Astorijo desno, sem že od daleč zagledal gručo ljudi. Gnetla se je pred vhodom, navzdol po stopnicah vse do vsem znane fontane na Maistrovem trgu. V tej gruči sem prepoznal znano pojavo, Rokija. Spoznal sem, da sem šel prav. Poleg graciozne podobe svojega upanja, utelešenega v starem prijatelju, je stala silhueta drobnega človeka. Približal sem se in pozdravil. Nemalo zatem je ta drobni možic pristopil k meni. Imel je nebeško modre oči in temne lase. Bil je tako suh, da bolj suhega človeka do tedaj še nisem videl. Po obrazu je imel črn puh, simbol deške nedolžnosti. Hitro mi je ponudil roko in se predstavil kot Matic. Začutil prijaznost in poštenost, ki sta sijali iz njegovih oči; vedel sem, da je poseben in da ga je eno samo srce. Takrat se je zgodil eden od prelomnih trenutkov, ko se je usodi zahotelo, da danes s solzami v očeh pišem zgodbo v čast prijateljem in naši lepi, bogati lepotici z Maistrovega trga 1 ob njenem 170. rojstnem dnevu, ki nam je dala toliko za življenje in nas usodno povezala.


Matic je bil prvi novi sošolec, čigar ime sem si zapomnil; hkrati je bil prvi od prijateljev, ki so nato vstopili v moje življenje, ga zaznamovali in ki so podpisani na mojem srcu. Tako je Matic, Breza, bil in ostal simbol začetka novega poglavja o neskončnem prijateljstvu.

Kot bi trenil, smo se znašli pod stopnicami, kjer so brali naša imena in nas razvrščali v oddelke. Predmet diferenciacije, italijanščina, se je pokazal kot predmet povezave. V posrečeni kombinaciji različnih likov nas je odpeljal v učilnico, poimenovani smo bili 1. D. Pred nas je stopila razredničarka Zdravka Mesarec, danes Zdravka Hajdinjak. Prekašala nas je tako po dolžini las kot po številu uhanov, nam prinesla prazen list ter nam nagnala strah v kosti. Nekaj časa nismo vedeli, kako pisati, kdaj prikimati, kaj reči … Vrh obupa na začetku 1. letnika je zame prišel že tretji teden pouka. Bilo je pri likovni umetnosti, poučeval nas je prof. Remec. Vsak dijak je moral napisati in predstaviti referat in vsako uro, teden je prišel na vrsto en dijak. Ker smo se držali abecednega reda, je čast prvega pripadla meni, Ajdu. O zgodovinskih obdobjih in razvoju likovne umetnosti sem govorili na pamet od začetka do konca ure ter potegnil deset minut v glavni odmor. Ko sem končal, me je profesor pogledal in rekel: »Ajd, veš, več kot dobro, tri pa ne bo.« Prebledel sem. Kasneje sem izvedel, da je bila to običajna praksa in da se je to zgodilo dijakom vseh oddelkov, ki so imeli v redovalnici pole position. To me ni potolažilo, zazdelo se mi je, kot številnim drugim sošolcem, da sem na fronti v borbi, v kateri ne morem zmagati.


Hitro sem dobil tudi lekcijo o pomembnosti natančnega izražanja. Razredničarka me je iz učilnice, ki ni bila namenjena biologiji, poslala v biološko učilnico po plakat, na katerem je bila prikazana zgradba celice. Prišel sem do vrat, potrkal, vljudno vstopil in se predstavil ter tako zmotil pouk nekega oddelka višjega letnika, ki ga ja poučeval profesor Bosnić. Spregovoril sem: »Prišel sem po celico.« Profesor me je pogledal in vprašal: »A nimaš dovolj svojih celic?« Dijaki v smeh. Nisem razumel, vrnil sem se k pouku v učilnico in povedal zgodbo. Zdaj so se mi smejali tudi sošolci, še najbolj pa profesorica, ki mi je pojasnila nesporazum. Ponovno sem se vrnil, povedal pravilno in dobil plakat. Natančnost, ja …


Porazi so se vrstili, spomnim se tudi prvega hakla, pri biologiji – stisnila mi ga je razredničarka … in prve neupravičene ure, kljub statusu športnika namreč ni bilo pardona. Podobno so doživljali moji sotrpini. Postopoma smo se spoznavali in začeli zbliževati. Kakšna bitka je bila tudi dobljena ... V borbi za obstanek nam je večini uspelo, nekaterim pa ne. Takrat je bil sistem veliko bolj neizprosen kot danes. Nekaj srečnežev nas je na koncu šolskega leta odšlo na jadranje v okviru obveznih izbirnih vsebin. No, jadranja je bilo bolj malo, smo pa teden dni prepuščeni sami sebi lutali po Portorožu in spoznavali nov svet – kako je biti rosno mlad in brez nadzora. Preživeli smo. Na moje srce pa so, poleg Rokija, svoja imena vgravirali Klema, Hrasta, Sič, Cveto, Gegi, Jerry. Sledila sta meseca sanj ...


Kmalu sem šel po isti poti v šolo, tokrat je bila veselejša in tudi strahu več ni bilo. Naš list papirja je bil že medlo popisan, postajali smo pogumnejši in tudi bolj zviti. Začelo se je občasno špricanje predmetov, ki so se nam zdeli nepotrebni za nadaljnje življenje, visenje po kafičih okrog šole in globoke debate o tem, ali bo profesor opazil, da manjkamo, in nas vpisal v dnevnik, ali ne.

Zjutraj v KP …

Jero (pod pretvezo z resnim obrazom, kot da ne bi vedel, kak bo odgovor): »Klema, ti greš k fiziki?«

Klema: »Eh!«

Jero: »Jas tui ne!«

Oba v smeh.

Kasneje pri uri v učilnici so nekateri pokazali tudi politični potencial.

Profesorica: »Manjka kdo?«

Reditelj (danes mu rečemo dežurni (dijak), suvereno): »Ne!«

Manjkala pa je polovica oddelka. Profesorica je zaprla dnevnik, preostala polovica pa se je nasmejala do solz. Nekateri profesorji, ki so bili zelo zatopljeni v učno snov, so včasih celo pozabili vprašati, ali kdo manjka, in manjkajoče vpisati v dnevnik. Razredne ure so se začele vrstiti vsak teden in ne le na 14 dni.

Pri eni od slednjih …

(prejšnja, razredničarka, preostali dijaki 2. d)

Razredničarka: »Brvar, kje si bil v torek prvo uro?«

Brvar (Klema): »Mačka sem peljal veterinarju.«

Razredničarka: »In ti, Ajd?«

Ajd (Jero): »Spremljal sem ga.«

Razredničarka: »Oba neopravičeno!«

Na koncu leta so bile na vrsti spet izbirne vsebine in tudi pri zabavi smo že bili izkušenejši.


V tretji letnik smo prišli izurjeni borci in list je bil lepo popisan. Zdaj so svoje napisali tudi profesorji, usmerjali so naše roke in nam šepetali besede … »Ožji« klapi sta se, zdaj kot redna člana, pridružila tudi Matic (Breza) in Opa; naš oddelek pa so zaradi številnih padlih ali pobeglih sotrpinov preselili v famozni »kabinet«, najmanjšo učilnico na šoli. Tema pogovorov je postala maturantska ekskurzija. Ker sta profesor Hajdinjak - Hajdi in naša razredničarka Zdravka postala par in se je vedelo, kdo bo naš spremljevalec na izletu, pardon – ekskurziji –, smo o destinaciji razpravljali pretežno pri geografiji.

Cvetko: »Gremo na Ios!« (Ios je bil takrat kot Ibiza ali Zrće Egejskega morja.)

Hajdi: »Cvetko, sploh veš, kaj se tam vse dogaja?«

Cvetko (se smeje): »Tam je baje faaaaajn.«   

Hajdi (nejevoljno in odločno): »Ios – odpados!«

Na koncu smo se odločili za Atene in Santorini. 


Medtem ko so se nekateri začeli vdajati grešnim razvadam odraslih že prej – med odmori kaditi, po pouku občasno hoditi na pivo, letati za dekleti in izkušati bolj ali manj klavrne prve »resnejše poskuse« z dekleti –, sta Breza in Opa ostala »čista« dlje časa. Vse naštete pregrehe sta izkusila kasneje. Spominjam se Matičevih prvih simpatij in njegovih vsaj zame inovativnih in takrat nesprejemljivih pristopov pri osvajanju nežnejšega spola. Ko je šel svoji simpatiji na Drugo gimnazijo kar med poukom recitirat pesmico v učilnico. Kako čuden se mi je zdel! »Pa kaj te s tabo je!? Kaj si ti kaki trubadur, al kaj?!« A to ni bilo prav, saj sem pozabil, da je to pač Matic, prav tako sem s tem zatajil naše bistvo, da smo nenazadnje vsi iste krvne skupine, le da se nihče od ostalih ne bi se spomnil česa takega, kaj šele imel dovolj poguma in hkrati norosti za takšno dejanje.


Spomnim se tudi, kako se je hotel že v tretjem letniku poročiti z dijakinjo iz paralelke. Tudi takrat sem mu rekel podobno, a hkrati sem bil vesel, da bi lahko imeli novo priložnost za slavje, kajti pred tem je obljubil, da nas bo vse povabil. »To bo čaga!« je donelo po razredu. No, takrat se je vneto trudil tudi pri eni od sošolk in seveda ob prvi priložnosti na končnem izletu na Pesku pozabil na nesojeno nevesto.


Zabave so bile v tretjem letniku skoraj stalnica in včasih smo na začetku tedna pri pouku vegetirali. Razredničarka: »Bliža se matura, nekateri ste že polnoletni, nekateri boste kmalu. Kako si dovolite kaj takega? Tukaj se vam ponuja odlična priložnost, da od pouka nekaj, veliko odnesete, vam se pa fučka. Upam, da se zresnite, sicer ne vem, kaj bo z vami ...« Spogledali smo se, nasmehnili, pouk in življenje pa sta šla naprej …


Po razglasu in kronanju razrednih zmagovalcev, favoritov neopravičenih ur, smo le-ti za nagrado, kljub neodobravanju prof. Hajdinjaka, zato pa z žegnom pomočnice ravnatelja, ki sva jo s sošolcem obiskala in prepričala, kajti takrat bi morali biti na šolski ekskurziji, ki jo je organiziral profesor, tretji letnik zaključili na tradicionalnem »jadranju«, nato pa nadaljevali na Pesku. Da, na tistem Pesku, ki je preprečil prezgodnjo poroko.


Po dveh mesecih sanj smo se tretji teden septembra odpravili na maturantski izlet. Se opravičujem – ekskurzijo. Odpravili smo se v petek zjutraj, čeprav to ni bilo pogodu takratnemu ravnatelju. Nekateri sošolci so se odločili, da ne gredo z nami, žal. Generalko smo imeli že na avtobusu med vožnjo do Brnika. Vožnja je minila hitro. V zadnjem delu avtobusa, podobno kot danes na sindikalnih izletih, je sedel živahni del ekipe in vsak je pel po svoje. A peli smo isto pesem, peli smo pesem mladosti, ki nima nobene skrbi, ki živi za trenutek, ki živi za to, da uživa. Peli smo carpe diem.


Prvi ogled takoj po pristanku v Atenah, Akropola, je bil nujno zlo. Atene nas niso preveč prepričale, niti zabava ni bila tako drugačna od tistih doma, v Mariboru. Komaj smo čakali, da opravimo vse oglede, preživimo izčrpna predavanja prof. Hajdinjaka in pridemo na Santorini. Po 9-urni nočni vožnji z ladjo nam je to tudi uspelo. Med vožnjo nisem bil preveč razpoložen, bilo mi je slabo. Veliko sošolcev, ki so bili razkropljeni po prostorih in površinah, je situacijo presodilo napačno. Mislili so, da sem si dal preveč duška, a ne, meni je bilo dejansko slabo od vožnje po sorazmerno razburkanem morju. V Kamariju je bilo veliko ljudi, naš cilj pa, da damo vse štiri od sebe in počnemo stvari, ki jih doma ne bi niti v sanjah. Doma pač moraš paziti tudi na ugled in dobro ime in naokrog ne moreš hoditi v boksericah in disgustirati (slovenska tvorjenka (izpeljanka) iz ang. besede disgusting – causing a strong feeling of dislike or disinclination: causing disgust).


Bolj kot kamninska sestava Santorinija, njegova zgodovina, torej faktografija, so nas zanimale praktične življenjske dileme in globoka življenjska vprašanja: Kako preživeti z omejeno vsoto denarja in se pri tem imeti karseda fenomenalno? Kako se dogovoriti za čim večji popust v našem Albatros baru? Kako po dolgi noči v Albatrosu preživeti kazenski izlet oz. pohod na vulkansko goro z izbranimi sošolci in profesorjem Hajdinjakom ter priti do dna vprašanju o vzrokih za takšno “kazen”? Kako je lahko “kazen” tako sladka in hkrati tako poučna, vzgojna? Ali morda v profesorju še vedno tli ogenj mladosti in odmeva navzven zamolkli krik dijaka, izgubljenega v času, v minevanju, ki hrepeni po mladostniški svobodi? Ali je želel spet slišati in videti v sebi tega dijaka? Ga je v naši družbi uspel priklicati, obuditi? Danes, obut v njegove čevlje, poznam odgovor. To spoznanje ima tudi grenak priokus. Kako zelo se je spremenilo dojemanje in definiranje pojma svoboda, kako smo ujeti v času, kako zelo so se časi spremenili ... Še marsikaj se je dogajalo na našem otoku, marsikaj bo za zdaj ostalo zamolčano, marsikaj bom raje izpustil, ostalo pa bo v mojem srcu … In ko bo čas, bo ugledalo luč sveta.


Po vrnitvi v šolo naša navihanost ni izgubila svojega sijaja: biti otrok je lepo. Nekatere profesorje smo si lepo privoščili, ure pa koristili za zabavo. Manjkali niso ne vislice ne karte ne režanje brez pravega razloga ne humoristični vložki.

Profesorica angleščine (skoncentrirano razlaga): »Not at all. It’s only …«

Brvar (nadaljuje njeno poved): »… words! And words are all I have to take your heart away …« (pesem fantovske skupine Boyzone, takrat zelo popularne)

V učilnici huronski smeh! Pa je šla še ena ura …

To je bil čas, ko me je profesorica Darja Pečovnik posedla predse v prvo klop. Ta poteza se je kasneje izkazala kot usodna, takrat sem namreč začel požirati vsako njeno besedo; literatura in slovenska slovnica sta dokončni postali moji prijateljici. Takrat sem se začel zavedati, kaj me dejansko zanima in kdo od profesorjev Prve je poleg Borisa in razredničarke Zdravke name naredil največji vtis. Danes sem profesor slovenščine in geografije, poučujem na Prvi. Naključje?


Čas teče ... Odločili smo se, da s pomočjo mentorja, prof. Hajdinjaka kot prva generacija po dolgem času izdamo letno knjigo maturantov. Poimenovali smo jo Drzni in lepi. Zakaj? Ker smo to bili in smo še vedno. Sicer pa ima naslov tudi (samo)ironičen podton, tako je namreč naslovljena ena izmed cenenih žajfnic devetdesetih. Naslov je danes preteklost, ostala pa je letna knjiga maturantov …


Punce so bile že skoraj resne, fantje pa povečini nič bolj kot na začetku. Težko smo se razumeli, sporazumevali. Medtem ko so se one pogovarjale o resnih temah, smo mi hranili imaginarnega razrednega palčka, ki bi naj živel v omarici razreda. Nastavljali smo mu sendviče, razredničarka pa je po pritoževanju snažilk vedno znova skušala ugotoviti, kdo neki pušča hrano v razredni omari. Občasno smo drug drugemu stresali zvezke in ostale šolske potrebščine iz torb po razredni terasi oz. strehi poleg kabineta. »Bedaki!« se je slišalo iz ust sošolk. Kot so se pridno vrstile razredne zabave ob rojstnih dnevih, opravljenih vozniških izpitih, pa tudi brez posebnega razloga, smo pridno pridobivali ocene in uspešno zaključili 4. letnik. Še prej smo preživeli nepozaben maturantski ples in nekateri izmenjavo z dijaki iz Italije.


Maturo smo še najbolje preživeli tisti brez pritiska, tisti, ki smo se vpisali na fakultete brez omejitve vpisa ali z nizkimi potrebnimi točkami za vpis. Danes imam občutek, da me je matura le oplazila in ne zadela. Večina se nas je vpisala na želene fakultete, nekateri pa so se morali soočiti z razočaranjem in prilagoditi okoliščinam.


Spomnim se, da sem se vedno bal, da se bodo po Prvi zaradi geografske oddaljenosti zamajali temelji našega prijateljstva. Daleč od oči, daleč od srca. Ne drži. Sicer je vsak šel študirat po svoje, a srce je ostalo na istem mestu. Takrat se je začelo razgibano obdobje, ki si zasluži vsaj povest, če ne že romana. Tudi o tem bo še govora.


Zaprem Drzne in lepe 1999 in se zavem sreče, ki jo imam v življenju. Kaj vse bi se še dalo napisati, koliko zgodb je (ne)posredno napisala Prva. Spet se spomnim besed profesorice Pečovnik: »Čeprav ste poredni, 4. D, vas človek mora imeti rad.«


Hvaležen sem, da sem del kroga, ki ga povezujejo humanistični duh in prave vrednote; sem v krogu ljudi z veliko začetnico. Mi smo krog, ki se kot ptica dvigne nad svet; kot ptica, ki med letom z jasnim pogledom opazuje dogajanje na površju; ptica, ki je ponosna, da leti, in je vesela, da mirno leta v višavah, varna pred boleznimi in pastmi današnje družbe, z zavedanjem in s prevelikim srcem, da bi se ga dalo okužiti.


Danes imamo družine, še vedno smo najboljši prijatelji, smo stalnica. Hvala, italijanščina, hvala, profesorji – smo tudi to, kar ste nam dali. Na žalost smo tudi to, kar smo izgubili … Smo popisan list, smo Drzni in Lepi. To bomo vedno ... Hvala, Prva!







Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice