17. 6. 2020

Legende šole

Avtor objave: Viljem Podgoršek / Dijak do leta: 1976

Prejšnja Naslednja

Na vsaki šoli je v učiteljskem zboru in med ostalimi zaposlenimi nekaj takšnih, ki se s svojim delom zapišejo v spomin dijakov kot legende. Brez njih šola ne bi bila takšna, kot se je spomnimo na srečanjih še desetletja po zaključku obiskovanja. V svojem času ji dajo pečat in okrog prigod, ki so povezane z njimi, se navadno vrtijo obujanja spominov.

 V času svojega šolanja je zagotovo takšno legendo predstavljal prof. Ciril Miklič.

Predstavljal je tisto generacijo učiteljev, ki je že kar dolgo ni mogoče več najti na šolah. Dijaki smo imeli občutek, da bi lahko zaradi svojega širokega znanja zamenjal učitelja kateregakoli predmeta ter enostavno nadaljeval tam, kjer bi njegov predhodnik preteklo uro končal. Prav tako ga prav nobena zadeva ni spravila »ob živce«, pa naj je bila še tako nenavadna. Prav veliko se ni razburjal tudi tisti dan, ko smo imeli v načrtu pisanje šolske naloge, kot so se tedaj imenovali testi. Sošolec je s ključem svojega stanovanja od znotraj zaklenil vrata učilnice, nato pa jih ni uspel več odkleniti. Vsi smo ostali zaklenjeni v razredu, profesor Miklič pa na hodniku z zelenimi zvezki v roki, ki so bili namenjeni pisanju šolskih nalog. Ker kljuka ni popustila, se je mirno odpravil poiskat čistilko, ki mu je nato razred odklenila. Prikorakal je do katedra, nekaj malega pokomentiral situacijo in začela se je priprava na pisanje šolske naloge.

Pisanje šolske iz latinskega jezika se je začelo z manjšo zamudo – po nam že dobro poznanem ritualu. Prav posebej je v prvo vrsto posadil dijaka, ki je v znanju latinščine izrazito izstopal. V naslednjem »krogu« je bila peščica dijakov, ki je še vedno bila sposobna s svojim znanjem doseči oceno dobro ali celo nekaj več, vsi ostali pa smo se znašli v zadnjih vrstah. Med pisanjem šolske naloge je nato nadziral omenjenega dijaka in tisto peščico, vse ostale pa nas je pustil, da smo si lahko med seboj skrivoma pomagali. Zagotovo mu ni ostalo neopaženo, kako smo eden do drugega poskušali prenesti prevod besed ali stavka ter se tako izogniti negativni in poseči po nekoliko boljši oceni.

Prav tako je na poseben način potekala poprava šolske naloge. V uvodu je komentiral rezultate ter povedal, koliko je posameznih ocen. Zelene zvezke je imel tedaj zložene še na katedru. Nato jih je delil tako, da je posameznega dijaka poklical ter mu zvezek tudi izročil. Vedno so bili zloženi po doseženih ocenah tako, da je bila najboljša ocena na vrhu. Drugi smo pod mizo na prste šteli, koliko nalog z določeno oceno je še na kupu, ter nemirno pogledovali vedno manjši kupček. Ko je dijak dobil zvezek, je ob vračanju v klop s prsti ostalim na hitro pokazal, koliko je pisal. Ko se je število zvezkov na kupu približevalo številu na začetku povedanih negativnih ocen, je nervoza pri tistih, ki še niso imeli zvezka pri sebi, hitro naraščala. Preden je razdelil zvezke z negativno šolsko nalogo, je navadno še sledilo nekaj komentarjev v smislu, da s takšnim znanjem ne bo nihče uspešno končal razreda.

Pri eni izmed šolskih nalog se je v kupčku z negativnimi ocenami znašel tudi moj zvezek. Tiho sem sedel in čakal, da vse skupaj čimprej mine. Prof. Miklič je nehote moj zvezek, ki je bil čisto spodaj, prekril s papirjem ter mi ga pozabil vrniti. Ostal sem tiho in čakal konec ure. Kar naenkrat je papir, ki je prekrival moj zvezek, odmaknil in vzel v roke. Njegov komentar o slabem rezultatu se je skoraj v celoti ponovil, le da je bil tokrat namenjen meni.

Ob koncu ure sem pohitel za njim po hodniku ter ga povprašal, kdaj bi lahko oceno popravil. Svoj počasen korak na poti v zbornico je ustavil, pomaknil očala na konico nosu ter mirno rekel, da do konca šolskega leta bom zagotovo še imel možnost oceno popraviti, ter počasi odšel naprej.

Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice