2. 10. 2020

Legendarni F-ovci

Avtor objave: Manja Žugman / Dijakinja do leta: 1996

Prejšnja Naslednja

Pisalo se je šolsko leto 1992/1993 in v mogočno stavbo Prve gimnazije smo po modrost in posebne radosti prihajali dijaki in dijakinje oddelka F. Kakšen oddelek smo bili F-ovci? Z eno besedo: legendaren (beri: ni da ni).


Pred poukom smo pridno posedali na klopcah, za našimi silhuetami pa so se ob »ponavljanju učne snovi« vile v nebo saje cigaretnega dima. Bili smo vestni, zato je malokdo zamujal k pouku, žvečilke orbit pa so bile v okoliških trafikah kaj hitro razprodane. Na cigaretah posebnega izkupička ni bilo, saj je zavojček zadoščal za cel ženski orkester, fantje so se pri tej grdi razvadi odrezali bolje. Zamujanje k pouku so si privoščili le redki ne krivi ne dolžni posamezniki, ki jim je ponagajal vozni red. Pripetilo se je, da sta ga voznik busa in naš F-ovec različno prebrala. Profesorji so bili nadvse razumevajoči, zaradi česar se jim zahvaljujemo. Najbrž so bili tudi oni hvaležni nam, ki nismo vztrajali pri zapisu v dnevnik, katerega prazne strani bi lahko prehitro pošle in bi utegnili imeti sredi leta pravšnje težave z birokracijo.

Oddelek smo obiskovali krepostni ljudje, zaradi česar lahko ponosno ovekovečimo s piko na i, da nam torbe v šolo niso prinašali starši. Nismo imeli torb s koleščki. Zavedali smo se, da je poleg bogatenja duha potrebno krepiti telo. Še manj zanimive so bile ženske torbice, ki so dandanes, v letu 2020, jako moderne. Nosili smo čim bolj popisane in zasponkane nahrbtnike, nove leviske smo hitro raztrgali, na sebe smo vrgli daljše, večinoma črne majice, obuli pa legendarne allstarke ali bulerje.


Prisluhniti smo bili pripravljeni vsem zanimivim predmetom in predavateljem, vrzeli v znanju pa smo pri preizkusih vestno zapolnjevali s plonkci ali prepisovanjem. To so bile veščine, v katerih smo se do svojega 4. letnika odlično izurili, da smo lahko zanamcem svetovali in jih pripravljali na vstop v hišo učenosti. Spominjamo se, da so se že tedaj kazali začetki krize. Profesor biologije si je velikokrat moral od nas sposoditi pisalo, da je lahko v dnevnik zabeležil svojo uro, v popoldanskem času pa je na stranišču marsikdaj zmanjkalo WC-papirja.

Dijaki in dijakinje smo se odlično razumeli, medse pa smo dobrodušno sprejeli vsakogar, ki je bil predvsem za žur. V naših srcih je gorela želja po druženju tudi izven šolskih zidov, zaradi česar smo svoje znanje utrjevali in o profesorjih razpravljali tudi ob večernih urah. Klopce pred Prvo so nas bile vesele, saj smo jih ogrevali in jim tudi prepevali, preden smo se podali v MKC. Klub so nam prehitro zaprli, zaradi česar smo v naslednjih letih morali iskati nove destinacije veseljačenja, kar ni bilo težko, saj smo vsako stvar sprejeli kot izziv.

Za razgibanost gimnazijskih let je poskrbela še šola. Skorajda redno smo menjavali ne le svojega razrednika, ampak tudi profesorje za matematiko. Naš krog vez in poznanstev se je širil. F-ovci pa smo na poti do svojih zvezd želeli izkusiti še sladkosti življenja, ki niso zapisane v knjigah, zaradi česar smo edini na šoli vsako leto poskrbeli za končni izlet. Dogodilo se je, da profesorji niso želeli biti spremljevalni program, češ: da smo »preveč naporni«, a naše sposobnosti so bile prepričevanja na tako zavidljivo visoki ravni, da smo vendarle uspeli pokukati in si razširiti obzorje tudi izven naših meja.


Skupna pot Per aspera ad astra je bila vznemirljiva in neponovljiva, ključ smo tedaj ponosno predali zanamcem in vanje naselili nemirni duhi, za katerega verjamemo, da med dijaki še vedno živi.


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice