Koraki zavedanja

Pri stranskem vhodu s Krekove na levo ali desno? V razred ali na Prvi oder? To je bila (vsaj zame) večna dilema (če sem čisto iskrena niti ne tako zelo velika) v času mojega dijakovanja na Prvi. (Pre)večkrat je zmagala desna, vsaj po mnenju mojih staršev, a v s hormoni neuravnovešeni smisel iščoči najstniški glavi je bila to seveda edina logična izbira. Na mojo srečo oz. srečo vseh nas nekaj zanesenjakov nas je v roke dobila nenavadna kombinacija nenavadnih osebkov in iz nas izgnetla nekaj, na kar smo lahko, ko danes pogledam nazaj, hudičevo ponosni. Ker smo imeli priložnost tako zelo sooblikovati naš skupni dijaški in širši prostor. Ker smo puščali sledi drug na drugem, na šoli in bližnji ter daljni okolici. Ker smo lahko in z lahkoto neustrašno zrli v vodnjak spoznanj in pili iz njega z velikimi požirki in ker menim, da je točno to treba ponuditi mlademu človeku. Odkleniti mu je treba dušo, pritiskati na prave gumbe, da bo zazvenel v sozvočju s sabo, in mu dati priložnosti in ga oborožiti z znanji vseh vrst!, ne zgolj s tistimi prebranimi/prepisanimi iz knjig in nikoli zares premišljenimi, premletimi, ampak podanimi in zahtevanimi na izust.

Lopata, pesek, črna barva, čopič, biomehanika, avtobus, velike besede, globoke misli, globoki kozarci, podstrešje, mrtvi golobi, zatohle obokane kleti, črn kubus, panika, orkester, Tih deževen dan, palačinke, avtoštop itn. najbrž povečini niso prve asociacije na temo Prva gimnazija, a zame so te besede točno to. Predstavljajo vse tisto, kar je raslo z in iz tiste male mene, ki je po neprespani noči pred prvim šolskim dnem negotovo stopala po stopnicah, le nekaj dni kasneje pa me je ta velika hiša vzela za svojo …

Rada imam ta občutek zavedanja, da so se tudi moji koraki vtisnili v spomin nebroju stopnic in da kakšna divja misel še vedno kolovrati po hodnikih in se vedno znova in znova ujame v mlado glavo in srce.

Biserka Bobnar