Kdor želi videti, mora gledati s srcem

Moja zgodba je skromna, a je lepa in posebna, kakor je v mojem spominu ostal čas gimnazijskih let. Izobraževanje na Prvi sem pričela leta 1976 kot popolnoma slepa učenka. Takrat skorajda ni bilo prakse vključevanja hendikepiranih otrok v običajne šole, zato sprejem na gimnazijo ni bil kar samoumeven. Nekateri profesorji so bili skeptični in negotovi, drugi z ravnateljem Jurijem Lučovnikom na čelu, so zadevo sprejeli kot izziv. In prepričali so prve! Nasmejana tajnica Mira me je končno lahko vpisala.

V "svoj" prvi B-razred me je sprejel prof. Viki Dernjač in kmalu so me sprejeli tudi sošolci, čeprav sem bila drugačna, ne le zaradi slepote, temveč tudi po stilu oblačenja, načinu razmišljanja, govornem narečju … Prišla sem iz osnovnošolskega internata Zavoda za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani in se v Maribor s koroškega podeželja vsak dan vozila z avtobusom. Prvi dan sem prišla v razred oblečena v kostim. Na prvi žur sem prišla v dolgem krilu in puloverčku. »Saj te ne moreš biti taka na žuru«, so bile neposredne punce. »Grem domov po kavbojke in eno fotrovo srajco«, je rekla Tanja. Sledile so še druge in drugačne lekcije, ki jih v uradnih učnih načrtih ni, a so za življenje prav tako dragocene in statusu dijaka nujno pritečejo. Svojim dragim sošolcem sem neskončno hvaležna zanje! Pomagali so mi tudi pri osvajanju zahtevnih učnih tem, pri gibanju po šoli in izven nje ter pri premagovanju neštetih praktičnih ovir, ki jih prinaša slepota. S Polonco sva vsa leta gulili isto šolsko klop. Z Irmo sva zadnji dve leti vsak dan pešačili iz internata v šolo in nazaj. Boža me je vsak petek z vso mojo prtljago vred pospremila na avtobus za Koroško. Dragi sošolci, na tem mestu, žal, ne morem omeniti vseh in napisati vsega lepega, kar sem doživela z vami.

Sprejeli so me tudi profesorji. Vsi! Po svojih močeh so se prijazno prilagajali mojim potrebam; z inovativnostjo, improvizacijo in – hvala Bogu – s svojo zdravo pametjo. Tako je bilo zagotovljeno varno in spodbudno okolje za moje srednješolsko izobraževanje in zdrav osebnostni razvoj. 

Še več! V štiriletnem obdobju (1976–1980) me dijaki in zaposleni niso le sprejeli, vzljubili so me! Vsa šola je živela z mano. Vzniknila je delovna akcija, s katero so dijaki Prve in gojenke Dijaškega doma Lizike Jančar, kjer sem stanovala zadnji dve gimnazijski leti, s študentskim delom zaslužili denar za dragocen pripomoček OPTAKON, ki grafične črke neposredno pretvarja v tipne znake v obliki elektro impulzov, in mi ga podarili ob koncu šolanja na zaključni prireditvi. To je bil vrhunski pripomoček slepim za branje, ki ga takrat ni bilo enostavno uvoziti iz Amerike. Pa je tudi to uspelo in aparat mi je bil v neprecenljivo pomoč pri študiju.

Ne morem se pohvaliti s kakimi družbeno priznanimi visokimi osebnimi dosežki, vendar je to, kar smo s skupnimi močmi takrat dosegli na Prvi, zgleden primer dobre in humane prakse.  

Ja, drži, da predvsem pri matematiki in fiziki nisem mogla usvojiti toliko vrhunskega znanja kot najboljši videči dijaki, a vsekakor dovolj, da sem uspešno doštudirala na družboslovnem področju, da lahko še danes uspešno delam in v zavetju svoje družine: moža, otrok in vnukov živim polno življenje. Na moji osebni ravni je to lepa zgodba o uspehu in hvala Prvi, da mi jo je pomagala spisati!