Iz prejšnjega življenja …

Najpomembnejša sta pogled in razgled. Pogled, s katerim tipaš, iščeš povezavo s človekom, ga skušaš doumeti, presoditi, kako naj zapelješ naprej. In razgled. Obzorje. Širina. Tako lahko diham. Pismo ravnatelja, ki mi predlaga, naj napišem svojo zgodbo s Prve gimnazije, me je presenetilo. Ker sem predaleč, ravnatelja nisem mogel pogledati v oči, sem pa dvignil pogled in se zazrl v kupolo washingtonskega Kapitola v daljavi. Skoraj zmeraj se lesketa, ne glede na vremenske pogoje. Tako se v zadnjem letu skušam osredotočiti in zbrati misli. Vesel sem bil pozornosti. A hkrati v zadregi.

Ne rečem, da se z leti ne vdajam sentimentalnostim, ampak nekako nisem človek, ki bi spomine oblačil v posladkan ovoj olepševanja. Pravkar sem končal z odgovori na vprašanja v intervjuju za eno od slovenskih revij, v katerem avtor ugotavlja, kako resen in zadržan je moj nastop v javnosti. Se res ne znam smejati? Ne znam biti oseben? Ne, ne bo držalo, prej bo res nekaj drugega: za vsako potezo v svojem življenju od osnovne šole naprej sem se odločil sam. Tudi za napačne in zmeraj sem moral prevzemati polno odgovornost. To v človeku oblikuje stržen, ki ga ljudje razumejo po svoje. Tudi odločitev za srednjo šolo sodi med moje odločitve. Zavestno sem izbral Prvo in ni mi bilo žal. Nato sem se odločil za študij. Najprej za medicino, zaradi katere sem si v gimnazijskih letih nekoliko zagrenil življenje z opravljanjem diferencialnih izpitov na Drugi. Ki na koncu, v vrtincu časa in spreminjajočih se pravil, sploh niso bili nujni. Ko me je medicina dolgočasila, sem se ne glede na mnenja drugih odločil za spremembo študija in slednjič diplomiral iz komparativistike in zgodovine, se nato spogledoval s politologijo in na koncu doktoriral iz zgodovinopisja. To pišem, ker želim biti oseben.

Bil sem del težavne generacije, ki je zahtevala zamenjavo profesorice, prepričana, da zaradi grozečega zaključnega izpita ali celo mature z zunanjim preverjanjem – da, bili smo prva generacija po dolgem času – ne dobivamo dovolj znanja. Bil sem tisti, ki je vstal in odšel iz razreda, ker je drugo profesorico med delavskimi protesti v Mariboru v času razpadanja prejšnje države predvsem skrbelo plačilo fotokopij, ki smo jih potrebovali pri pouku. Denar bi moral zbrati jaz, sošolci nekako niso bili najbolj za stvar, moj oče pa je izgubljal službo v Elektrokovini. Ampak izpostavil bom le dve profesorski imeni, čeprav bi jih lahko več, ker mislim, da sem imel kljub grenkima omembama – in vključno z njima, da ne bo pomote – srečo s profesorji. Zlata Pastar in Andrej Šorgo. Profesorica Pastar je bistveno pripomogla k moji končni odločitvi za zgodovinopisje. Profesorja Šorga pa omenjam, ker … Ker je takšen, kot je. Zmotno me je sicer skušal zadržati v Mariboru s tezo, da je dom le dom, in da ti nudi osnovno infrastrukturo, ki si jo drugje težko vzpostaviš. Jaz sem avtomehanike našel tudi na sumljivih dvoriščih v svojem osemletnem stažu v Moskvi. In nikoli več nisem ponovil izkušnje, ko sem ves otopel nekega jutra pred poukom stal na Titovem mostu z brisalcem v roki poleg poškodovanega avtomobila po prometni nesreči. On in njegova žena, moja razredničarka Marija Šorgo – in tako omenjam še tretje ljubo ime –, sta se pripeljala mimo po naključju. Kot je bilo naključje, da sem bil v avtu sam, mama je ostala doma zaradi obiskov iz Nemčije. Profesor Šorgo je poskrbel za zapisnik, me odpeljal domov in nato v šolo. Na maturantskem plesu mi je sicer rekel, da sem videti kot nagačen. Ampak to je bil eden od trenutkov, ko sva se najbolj strinjala. Prav je imel. 

Predvsem pa mi je Prva dala verjetno najbolj opredeljujočo točko v življenju. Prvo in trajno ljubezen, ki pa je zelo hitro prerastla kontekst gimnazije in samo poudarila dejstvo, da svojih najstniških sanj in poskusov samouresničevanja pravzaprav nisem iskal in udejanjal v kontekstu šole. Zelo malo stikov iz gimnazijskih let sem ohranil. Ne vem, zakaj. Včasih mi je žal, drugič spet ne. Ampak gimnazijsko poglavje sem končal v času, ko je neorenesančna palača stala še na Leninovem trgu. Do ravnateljevega pisma.