Prvič sem se zares pričel zavedati, kaj mi je dala Prva, ko me ni bilo tam. Četrti letnik gimnazije sem namreč delal v ZDA, v okviru dijaške izmenjave.
Pri enih od prvih ur ameriške zgodovine sem edini znal odgovoriti na vprašanje o Monrojevi doktrini in Marshallovem planu. Ameriški sošolci so me do tedaj pomilujoče gledali kot eksota iz neke tretjerazredne države, po tem pa nič več. In kako šele sem jim dal vetra pri geografiji!
Naš profesor geografije, legendarni tovariš Benkovič (kot smo jih takrat naslavljali), je s svojimi zgodbami v meni vzbudil željo po potovanjih, po širnem svetu.
In kaj lepšega, kot na enem teh potovanj desetletja kasneje naključno srečati sošolko in prijateljico Tino, tam pod Table Mountain v Capetownu!
Vezi, ki smo jih stkali v našem razredu, so trdne še danes. Vseh obletnic mature sem se udeležil in tisti nemir pred večernim druženjem s sošolci in prijatelji je nekaj izjemnega. Nismo le sošolci in prijatelji, še neka druga sila nas vleče skupaj. Nekaj prav posebnega - kot da potujemo po krožnici, rezervirani le za nas.
Tako kot je posebna širina, ki mi jo je dala Prva, s svojim odličnim profesorskim zborom in vsem, kar smo počeli v tistih časih. Od Tomaževega gledališča Tespisov voz, do Filmske scene, pa do naših romanj v italijansko Gorico, kjer smo denar, naprošen doma za kavbojke, raje namenili nakupu gramofonskih plošč.
Ta splošna razgledanost ter vrednote, ki smo jih pridobili na Prvi, so bile in še vedno so pomemben faktor mojega privatnega in poslovnega življenja. Dvomim, da bi se brez tega dovolj samozavestno pogajal z Billom Gatesom o prevajanju Windowsov v slovenščino, ali pa diskutiral o globalnih temah na diplomatskih večerjah.
Kadarkoli se vrnem v Maribor, me noge same ponesejo do naše Prve. Sedeti na njenih stopnicah in obujati spomine na tiste lepe čase našega odraščanja in dozorevanja ni le pot v romantično, brezskrbno preteklost, je tudi pot vase.
In tam notri v meni je hvaležnost do vsega, kar mi je dala Prva, kar so mi dali profesorji in sošolci.
Hvala ti, Prva!