Hvala profesorjem Prve!

Vsako leto v začetku septembra se spomnim na tisti davni september leta 1969, ko sem prvič prestopil prag Prve gimnazije v Mariboru. Navdajala sta me ponos, da sem postal gimnazijec, in strah, ali bom uspel profesorjem dokazati oz. jih prepričati, da moje znanje zadostuje za pozitivno oceno. Predavanja takratnih profesorjev so bila zelo zanimiva, saj so znali povedati mnogo o svetu, ki ga nismo poznali. Vedeti je treba, da so le redki tedaj lahko potovali po svetu in da smo navadni smrtniki imeli zelo omejen krog gibanja po evropskem in svetovnem prostoru. Informacije iz tujine so bile “filtrirane” in zato so nam bili profesorji vzor in za nas pravi svetovljani.

Pouk smo imeli v popoldanskem času, malice na šoli ni bilo, tako smo prihajali v šolo po kosilu. Spomnim se, kako me je vedno zvijalo v želodcu, ko sem se bližal gimnaziji, pa ne zaradi prepolnega želodca, ampak zaradi treme. Tedaj namreč ni bilo napovedanega spraševanja, ni bilo napovedanih »kontrolk« in zgodilo se je, da si bil v šestih urah vsako uro pred tablo, da izkažeš svoje znanje.

V prvem letniku nas je bilo okoli 30, četrti letnik pa nas je zaključilo le 21.

Ni bilo enostavno, bilo je stresno, vendar sem med študijem spoznal, kaj so nam profesorji Prve dali. In vem, da je še danes temu tako. Dali so nam odlično popotnico, ne samo na področju, ki smo ga pozneje na študiju temeljiteje spoznavali in se vanj poglabljali, dali so nam mnogo več. Dobili smo širino, dobili smo znanja, ki so nam omogočila, da smo se uveljavili ne samo doma, ampak tudi v svetu! Tako smo tudi mi postali svetovljani!

In danes? Svet se je bistveno spremenil, globalizacija je naredila svoje. Mladi so danes lahko v trenutku povsod, komunikacija s svetom je dostopna vsakomur in kjerkoli, mladi danes lahko potujejo in spoznavajo svet skozi lastna doživetja in ne samo pripovedovanja. Študijske poti so jim odprte povsod, treba je samo imeti pogum, ki smo ga na srečo takrat imeli tudi mi, zato je danes tudi našim mladim mnogo lažje, a zaradi vsega tega morda tudi težje. Po drugi strani pa nam je globalizacije prinesla nekaj, čemur se ne moremo izogniti, korono, virus časa, ki spreminja svet. Čas, ki ga živijo mladi danes in tudi mi, nam ne dopušča, da kolegu iz Avstralije, Japonske, Južne in Severne Amerike ne bi odgovorili takoj, bilo bi nevljudno. Dosegljivi moramo biti vsak trenutek in povsod.

Nekaj pa se od leta 1969 vseeno ni bistveno spremenilo. Profesorji na »moji Prvi« ste še vedno tisti, ki znate v mladih generacijah vzbuditi vedoželjnost za nova vedenja in področja, ki so pred njimi, ki jih še ne poznajo ali sploh ne obstajajo in jih ustvarja krasni novi svet. V njih vzpodbujate pronicljivost, ki jim omogoča uspeh pri njihovem nadaljnjem študiju in poteh, po katerih jih vodi življenje.

Zaradi vsega, kar sem doživel na »naši Prvi«, na katero imam še danes same lepe spomine, lahko s ponosom povem vsakomur, kje in kdo mi je dal veter za uspehe, ki jih žanjemo vsi Prvogimnazijci. Veliko detajlov je že pozabljenih, vendar nikoli ne bom pozabil, da ste nas naučili veliko in več ter nam s tem odprli vrata v svet. Dali ste nam lepo in bogato popotnico!