Latinščino smo se učili manj kot eno šolsko leto. Ukinili so jo, ker, tako se je govorilo, ne spada v sedanji čas, natančneje: latinščina je mašni, torej cerkveni jezik.
Bil sem med redkimi, ki so se tega razveselili. Zakaj? O tem bom pripovedoval.
Profesor, ki je predaval ta jezik, je bil velik, močan človek. Že samo njegova pojava je v meni zbujala strah. O njem so pravili tole: Če je srečal svojega bivšega dijaka, ki je bil že pri kruhu, kar pomeni, da je že končal študije, ga je vprašal: »Kje pa delaš?« In če je njegov nekdanji dijak/dijakinja rekel/rekla, da uči na tej in tej šoli, je profesor izgubil živce in začel kričati, vpiti na ves glas, da je osel, zakaj le osli so učitelji (in oslice torej učiteljice). Neznansko je sovražil svoj lastni profesorski poklic.
Še bolj pa je sovražil columno vertebralis. Veste, kaj to pomeni? Columna vertebralis je hrbtenica. Ampak ne katera koli. Le ženska hrbtenica in to takrat, kadar jo ženske z globokimi izrezi na obleki zadaj razkazujejo vsemu moškemu svetu. Kakšna sramota, kakšno neolikano, že prav gnusno ponujanje svojega telesa v rabo in uporabo, seveda neskončno neumnim moškim. Oh, skoraj ni bilo njegove ure, da ni columni vertebralis posvetil vsaj pet minut.
Tole pa se je zgodilo na eni zadnjih njegovih učnih ur: S sošolcem Š. sem sedel v zadnji vrsti desno, gledano od table oz. od profesorja. Moj sošolec je skrivaj bral nek roman, ki ga je skrival pod klopjo. Silno me je zanimalo, kaj bere. Čeprav sem vedel, kako zelo nevarno je moje početje, sem se sklonil, da bi potegnil brano knjigo bliže k robu klopi. Profesor me je opazil in kakor da bi ga kaj katapultiralo, je priletel, pridivjal k nama. Toda sošolec je bil ne samo izredno bister, ampak tudi kot blisk hiter. Porinil je knjigo, ki jo je bil bral, pod mojo stran klopi. Kot da jo torej berem jaz in ne on.
Profesor se je upognil kot ogromna veja, segel z dolgo roko pod klop in zmagoslavno potegnil na svetlo roman Fjodora Mihajloviča Dostojevskega: Zločin in kazen.
Dvignil je knjigo visoko v zrak, tako da so bili vsi soočeni s corpus delicti, torej z neizpodbitnim dokazom zločina, ki je potekal med poukom, med njegovo sveto mašo. Kakor zabliska in zagrmi iz črnih, neurnih oblakov, tako je začel grmeti njegov silni glas.
Ljubi bog, kaj vse je izkričal, iztulil! Ne morem zapisati vseh hudih, skalno težkih besed. Povedal bom le refren, torej to, kar se je ponavljalo ves čas grmenja in treskanja tega strašnega neurja. In to je bilo: Iz tebe ne bo nikoli nič, nič, nič!!!
Dlje kot je ta nesreča trajala, manjši sem bil in hujša je bila tesnoba, težji je bil strah in bolj se je v meni vse treslo in resnično sem se manjšal, manjšal, manjšal …
Joj, vsa šola je slišala to kričanje, vsi oddelki. Za ta vulkanski izbruh je slišal tudi ravnatelj in, kar je bilo najhuje, slišala je tudi moja velika in edina ljubezen …