9. 10. 2020

HODNIKI

Avtor objave: Maruša Ramšak / Dijakinja do leta: 2010

Prejšnja Naslednja

»Gospod profesor, lahko grem na WC, prosim?« se je iz mojih ust zaslišalo vsaj enkrat, če ne večkrat dnevno, najraje med urami geografije. Pa nisem imela težav z mehurjem. Tudi pot me ni vedno zanesla prav do WC-ja. Lulanje je bilo navadno le izgovor za kratek sprehod po hodnikih Prve, ko so bili popolnoma prazni in čisto moji. Poseben občutek je, ko so prostori, drugače polni ljudi in glasov, samotni in tihi. Delujejo večje in bolj mogočno in opazijo se stvari, ki so drugače skrite za vriščem. Med hopsanjem začutiš stare kamne pod nogami, nekatere že poznaš, ker so razmajani – ti so tvoji najljubši in zanalašč skočiš malo na stran, da jih ujameš. Opaziš svetlobo, kako pronica skozi visoka okna; ni kot med odmori, ko se mora razpršiti med mnoge ljudi, ampak je zdaj samo tvoja. Približaš se steni, čisto blizu, in s prsti zdrsiš po njej. Tu in tam naletiš na podpise in sporočila. Še vedno si malo izgubljen, ampak te zaščiti mir hodnika. Mimogrede zaslišiš smeh iz učilnic, ali pa glas profesorice, ki govori o integralih. Redkokdaj koga srečaš in ko ga, se ti zdi, kot da ga prvič zares vidiš. Hodnik Prve ne bi bil isti, če ne bi vedel, da je samo par korakov stran (ampak varno spravljen za vrati) cel svet »tvojih« ljudi, ki jih brez Prve najbrž ne bi poznal. Ko si sam na hodniku, se zaveš, da nisi samo dijak enega razreda, temveč si dijak Prve, da ni tako pomembno znanje o Dinarskem gorstvu ali razvojnem ciklu meduz, česar se lahko naučiš kjerkoli, ampak je več vredno to, da si z ljudmi, h katerim se vrneš nazaj s hodnika. Potem, ob koncu dneva, iz senčne avle skozi težka vrata skupaj stopite na svetel trg in včasih še ure in ure sedite v parku – pred Prvo.

Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb.

Seznam objavljenih zgodb