31. 10. 2020

Herta Haas (1914, Slovenska Bistrica–2010, Beograd)

Avtor objave: Boris Hajdinjak / Dijakinja do leta: 1933

Prejšnja Naslednja

Noben človek ni otok, 

popolnoma sam zase; 

vsak človek je kos celine, 

del kopnega …


John Donne, Meditation XVII, 1624


Zakaj z znanimi verzi iz 17. stoletja začeti zgodbo Herte Haas, tretje žene Josipa Broza - Tita (1892, Kumrovec–1980, Ljubljana), nekdanje dijakinje šole, ki se danes imenuje Prva gimnazija Maribor? Ker je posameznik ne glede na to, kako izjemen in slaven je, še vedno tudi odraz svojega okolja. Tako v primeru Herte Haas njena zgodba ne govori samo o njej, pač pa tudi o Mariboru, v katerem je živela.


Herta se je rodila leta 1914 v Slovenski Bistrici Heinrichu/Henriku Haasu (1864, Wildon–1925, Gradec) in njegovi drugi ženi Priski, roj. Schindler (1888, Knittelfeld–1975, Maribor). Henrik se je rodil v kmečki družini v okolici Gradca kot eden izmed osmih sorojencev. Bil je edini med njimi, ki se je šolal in postal pravnik. Okoli leta 1895 se je priselil v Maribor in začel s samostojno advokaturo. Kakšno je bilo prevladujoče mnenje mariborskih Nemcev v tem času ponazarjajo verzi pesnika, sicer pa katoliškega duhovnika Ottokarja Kernstocka (1848, Maribor–1928, Festenburg): »V Marburg nikdar ne pridre naj trum slovanskih divji zbor, rajši črno pogorišče kot slovenski Maribor!« Haas se ni pridružil temu mnenju in je zastopal svoje slovenske stranke v slovenščini. Slovenščina je bila sicer samo eden od nič manj kot dvanajstih jezikov, ki jih je govoril. Prav to izjemno jezikovno znanje je Haasa pripeljalo do načrtno oblikovanega nevtralnega mednarodnega jezika esperanta, ki ga je leta 1887 prvič predstavil javnosti poljski Jud Ludovic Lazarus Zamenhof (1859, Białystok–1917, Varšava). Haas je postal prvi mariborski esperantist in leta 1910 ustanovil Esperantsko društvo Maribor.


Kmalu zatem je Henrik spoznal Prisko, ki se je rodila na Zgornjem Štajerskem, a se je kmalu po rojstvu zaradi očetove službe preselila v Gradec. Ko je bila Priska stara dve leti, ji je umrla mati. Oče se je kmalu ponovno poročil in v družini je bilo skupaj šest otrok. Leta 1905 se je družina zaradi nove očetove službe preselila v Maribor. Ker je imela Priska zelo slab vid, sta se oče in mačeha odločila, da se za razliko od ostalih sorojencev ne bo šolala in bo ostala doma kot gospodinja. Priska se je temu uprla in ob pogoju, da bo opravila vsa gospodinjska dela, ji je bilo dovoljeno šolanje na nemškem učiteljišču v Mariboru. Priska je delala kot učiteljica samo dve leti do rojstva Hertinega brata Silvia/Silvija (1912, Maribor–1936, Golnik). Po rojstvu Silvija se je Priska zaposlila v Henrikovi odvetniški pisarni. Čeprav je bil v tem času Maribor pretežno nemško mesto, se je zaradi slovenskih strank takoj naučila tudi slovensko. Naučila se tudi nemško in slovensko stenografijo. Za takratne razmere je bila to za žensko tako neobičajna izobrazba kot tudi neobičajna zaposlitev.


Po koncu I. svetovne vojne je Haas s svojo drugo družino ostal v Jugoslaviji. Nadaljeval je z advokaturo in predsedovanjem Esperantskemu društvu Maribor. Nepričakovano je umrl v Gradcu leta 1925. Ob njegovi smrti so bili v mariborskih časopisih objavljene osmrtnice v treh jezikih: nemškem, slovenskem in esperantu. Po moževi smrti Priska, ki ni imela pravniške izobrazbe, ni mogla prevzeti njegove advokature. Prevzel jo Edvard Bučar (1896–po 1945?) pod pogojem, da v pisarni ostane zaposlena Priska. Tako je Priska z lastnim delom vzdrževala oba otroka in jima omogočila šolanje. Tudi po moževi smrti je ostala aktivna esperantistka in bila celo nekaj časa predsednica Esperantskega društva Maribor.


Hertin brat Silvijo je ob uspešnem šolanju na mariborski klasični gimnaziji neobičajno zgodaj dosegal izjemne uspehe na glasbenem področju. Vrhunec Silvijevega dijaškega glasbenega delovanja je bila opereta Če ljubita se dva iz leta 1932. Glasbo zanjo je napisal Silvijo, besedilo pa Boris Pilato (1914, Gorica–1997, Essen), kasneje znani baletnik, koreograf in režiser. Predstavo so izvedli mariborski srednješolci na odru Narodnega gledališča Maribor (danes SNG Maribor). Režiser predstave je bil operni in operetni režiser mariborskega gledališča Đuro/Đuka Trbuhović (1891, Zagreb–1968, Banja Luka), dirigiral pa je Silvijo. V predstavi je pela tudi Herta. Silvijo je želel nadaljevati šolanje na glasbeni akademiji. Mama Priska je bila mnenja, da je poklic glasbenika preveč nezanesljiv, in zato je želela, da Silvijo študira pravo. Sledil je kompromis: Silvijo se je vpisal tako na pravno fakulteto v Ljubljani, kot na glasbeno akademijo v Gradcu. V Gradcu so ga takoj prepoznali kot izjemno talentiranega glasbenika in ga oprostili plačevanja sicer precej visoke šolnine. A Silviju ni bilo dano dolgo življenje. Deset dni pred 24. rojstnim dnevom je umrl zaradi tuberkuloze na Golniku.


V skladu s svetovljanskimi pogledi očeta Henrika je bila Herta ena od prvih Mariborčank, ki je do tedaj za ženske običajne dolge lase skrajšala v t. i. bubi frizuro (nemško Bubikopf). Leta 1925 se je Herta vpisala v mariborsko realko, današnjo Prvo gimnazijo Maribor. Podobno kot brat Silvijo je bila tudi Herta skavtinja in esperantiska. Še v visoki starosti pa se je z največjim ponosom spominjala, da je komaj šestnajstletna postala vodnica skupine skavtinj, ki jih je vsako nedeljo vodila na izlete po okolici Maribora. Obiskovala je tudi glasbeno šolo, baletno šolo, ki jo je vodil Anton Harastović (1896, Osijek–1965, Maribor), dolgoletni mariborski operni pevec, baletnik, koreograf in režiser, in dramsko šolo, ki jo je vodil igralec in režiser Valerij/Valo Bratina (1887, Idrija–1954, Ljubljana), v letih 1921–1926 upravnik oz. ravnatelj mariborskega gledališča. Bila je gimnastičarka pri Sokolu, tenisačica, smučarka in drsalka. Srednješolsko izobraževanje je zaključila leta 1933 kot ena izmed dveh maturantk realčnega razreda, ki je sicer štel še 21 maturantov. Njen razrednik je bil Viktor Cotič (1885, Trst–1955, Ljubljana), sicer znani slikar. Njena sošolca sta bila Maks Durjava (1915, Maribor–1941, Zagreb), predvojni komunist, po katerem se še danes imenuje ena od mariborskih osnovnih šol, in Dušan Vendramin (1915, Dutovlje–2005, Ljubljana), eden začetnikov slovenskega radia. Ker je imela končano realko in ne realne gimnazije, se Herti ni uresničila prvotna želja, da bi študirala medicino ali pravo.


Herta se je vpisala na Ekonomsku-komercijalnu visoku školu Zagreb (danes Ekonomski fakultet Zagreb). Zagreb je bil v tem času gospodarsko in kulturno najmočnejše mesto Jugoslavije. Prav zato so bile v Zagrebu zelo močne vse levo orientirane organizacije, vključno z ilegalno komunistično stranko. Herta se je v novem okolju hitro spoprijateljila z levičarsko usmerjenimi študenti, kasneje je posebej izpostavila med II. svetovno vojno ubito Magdo Bošković (1914, Osijek–1942, Stara Gradiška), Judinjo in predvojno komunistko, in se vključila v več organizacij: Omladinsko sekcijo Ženskog pokreta, sicer vsejugoslovanska in izrazito antifašistična organizacijo, kulturno organizacijo študentov Svjetlost, Kulturno udruženje studenata pacifista in slovensko študentsko društvo Triglav. V domačem Mariboru se je že v zimskih počitnicah 1. letnika študija vključila v delo zelo aktivne in levo usmerjene Zveze mladih intelektualcev. Potem, ko je bilo ta leta 1936 razpuščena, je Herta nadaljevala delo kot predsednica novoustavljenega mariborskega odbora Mladinske sekcije Ženskega društva. Pobudnika Hertinega predsednikovanja sta bila takrat vodilna mariborska komunista brata Novak, Leon/Leo (1906, Maribor–1941, Maribor), kasneje tragična žrtev nacističnega nasilja, in Anton/Ante (1911, Benkovac–1991, Ljubljana), ki bo do smrti ostal Hertin prijatelj. Na iniciativo Ženskega društva je Herta 18. junija 1936 v dvorani Union organizirala sestanek delegatov 25 mariborskih društev politično orientiranih od katoliške do marksistične usmeritve z namenom, da izvolijo mladinski iniciativni odbor za pripravo kongresa mladine za mir. Ta bi naj potekal pod okriljem Društva narodov v Ženevi od 31. avgusta do 7. septembra 1936. Sestanek je sicer začela predsednica mariborske podružice Ženskega društva Marija Maister, roj. Sterger (1885, Gornji Logatec–1938, Maribor), vdova generala Rudolfa Maistra (1874, Kamnik–1934, Unec). Nato je predala vodstvo sestanka Herti, ki ga je nato vodila do uspešnega zaključka.


Dan kasneje je bila Herta v priznanje uspešno izvedene naloge sprejeta v Komunistično partijo Jugoslavije. Herta je že kmalu zatem v avgustu in septembru 1936 sodelovala pri organizaciji tekstilne stavke v Mariboru, sicer največje stavke v predvojnem Mariboru. Kot predana komunistka je vestno izvrševala čedalje zahtevnejše partijske naloge. Ko je kot del jugoslovanske študentske skupine odšla leta 1937 v Pariz na svetovno razstavo, ji je bilo naročeno, da vzpostavi stik z Josipom Brozom, takrat že organizacijskim, ne pa še generalnim sekretarjem Komunistične partije Jugoslavije. Kakšno je bilo njuno prvo srečanje, lahko slišimo v leta 2012 objavljeni dokumentarni seriji Lordana Zafranovića in Mire Šuvar Tito – posljednji svjedoci testamenta. Nadaljevanje Hertine zgodbe je mnogo bolj znano kot del njenega življenja, opisan tukaj. Zasluži si predstavitev ob kakšni drugi priložnosti. A tudi zanj velja, da nikoli ne bi bilo takšno, kot je bilo, če ne bi bilo prvega izrazito mariborskega dela. Nenazadnje to potrjuje tudi Hertina odločitev, da je, čeprav je večino življenja preživela izven Maribora, pokopana v Mariboru.


Za pomoč in sodelovanje pri razkrivanju mariborskega dela življenja Herte Haas se zahvaljujem njenima hčerama Cvetani Krstev in Srmeni Krstev iz Beograda, Esperantskemu društvu Maribor in Maji Cimerman iz Društva za evropsko zavest.


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb.

Seznam objavljenih zgodb