Happy anniversary, moja »Prva«!

Zdi se mi, kot da je bilo včeraj, ko smo v 4. letniku skupaj s sošolci in sosošolci pripravljali program za 140. obletnico naše Prve. In če pomislim, da me naslednje leto čaka 30. obletnica mature … 30 utrinkov na moja štiri leta na Prvi bi bilo preveč, zato bom na prvi šolski dan zapisala dva bolj ali manj 'akademska' iz prvega letnika, ki ju še vedno z nasmehom nosim v srcu.

1) NARAVOSLOVJE

Že takrat je obstajalo rivalstvo med Prvo in Drugo. Le da so takrat na drugo šli »piflarji« naravoslovci. Mi, družboslovci, pa smo bili bolj filozofsko in umetniško naravnani, a kljub temu že iz osnovne šole večinoma odličnjaki. In tako je po nekaj tednih pouka prišlo prvo spraševanje pri biologiji. Vsi še kar polni samozavesti od odličnih ocen iz osnovne šole, jaz pred tablo, in po petih minutah: »Angleitner, sedi, 2!« 2? Kako dve? Kaj je to: dve??? Dvignem roko in prosim, če lahko naslednji teden popravljam. Seveda, ni problema. Teden kasneje: »Angleitner, za več kot 3 ne bo.« A sem do konca leta vseeno prišla do štirice, ki je nato v glavnem zaznamovala vse naravoslovne predmete v vseh naslednjih letnikih.

2) OTP – nagradno vprašanje za današnje generacije: KATERI PREDMET JE OTP?

Status športnika takrat ni obstajal, vsaj ne v tako fleksibilni obliki kot sedaj. Sama aktivna košarkašica (Branikovka, da ne bo pomote!), sem seveda trenirala in igrala ves prvi letnik. Pa je sredi šolskega leta, ko smo pri OTP-ju imeli seminarske naloge, v dvorani Tabor košarkarska reprezentanca takratne Jugoslavije z zvezdami kot Toni Kukoč, Dražen Petrović, Vlade Divac in ostalimi igrala tekmo z reprezentanco Švedske. In itak da smo vsi šli gledat. Košarkarice selekcije Branika smo celo imele to čast, da smo pred tekmo vsakemu igralcu dale šopek rož. Jaz sem pa zaradi tega zamudila OTP. Naslednje srečanje OTP teden kasneje: »Angleitner, to bo 1, ker te ni bilo, pa bi morala biti vprašana«. Pri omenjenem profesorju žal ni štelo, da je košarka prva in najpomembnejša, in kljub igranju v slovenski mladinski ligi ni bilo opravičila za Osnove tehnike in proizvodnje.

25. 6. 1991 smo šle s sošolkami z vlakom na sprejemca na FDV v Ljubljano. Pričakale so nas barikade, ostalo je v zgodovinskih knjigah samostojne Slovenije. Name pa je vplivalo tako, da sem se odločila za eno leto oditi v ZDA kot »au pair«. Po vrnitvi iz ZDA sem nadaljevala s študijem jezikov na filozofski fakulteti v Gradcu. Angleščina, italijanščina in španščina. Pa sem za kazen morala narediti še maturo iz latinščine. Kje drugje kot na Prvi.

Kaj mi je dala Prva? Tega sem se zavedela šele potem. Neizmerno širino, ki je prišla do izraza pri poklicni poti v izobraževanju in turizmu. Ponos na bogato zgodovino in kulturo, ki jo imamo v tem našem delu Evrope skorajda zapisano v genih. Suverenost, da lahko filozofiraš o marsičem, ter samozavest, da zmorem. Per aspera ad astra je bil takrat moto naše 140. obletnice. Prek trnja do zvezd. Bodite ponosni na Prvo, tako kot sem jaz vsakič, ko grem čez trg in pogledam to staro damo, njeno renesančno pročelje s štirimi kipi, ki predstavljajo personifikacije štirih svobodnih umetnosti v šolstvu. Tisti zadnji pri Krekovi je astronomija z zvezdogledom. Kako primerno. Vsakdo s Prve lahko seže do zvezd, če se le malo potrudi!