9. 7. 2020

Gimnazija moje mladosti

Avtor objave: Janez Švajncer / Dijak do leta: 1967

Prejšnja Naslednja

V svojem dolgem življenju sem doživel veliko lepega, toda tudi hudega. Vojsko sem služil v eni najhujših vojašnic, kar jih je bilo, v hribih na meji med Hercegovino in Črno goro, bogu za hrbtom. Čez leta sem na vhodu v Pekrah, s pištolo v roki, sam samcat čakal, da pridejo napovedani tanki in me ubijejo. Trikrat so me zaradi mojega pisanja vrgli iz službe … in bilo je še marsikaj slabega. Toda ko me kako noč tlači mora, sem vedno na Prvi gimnaziji v Mariboru. Nikoli nikjer drugje.


Spet ne znam, čisto sem se izgubil, zamudil, kar bi moral znati, vem, da bom vprašan, zato manjkam, vendar šola ostaja kot neskončna mora, ki ji ne morem ubežati. Takrat ko je najhujša, se prebudim. Tudi buden se ne otresem nočne groze.


Bil sem obupno enostranski. Ne znam si predstavljati, da bi lahko vsa štiri leta dobil pri zgodovini manj kot pet, toda matematika, fizika in kemija so bile za moje možgane smrt. Če sem imel ob prvi konferenci matematiko ena, sem to do poletja popravil, toda takrat sem imel ena fiziko. Ob naslednji konferenci se je zamenjava ponovila, toda – le kako? – vse štiri razrede sem končal brez popravnega. Za zadnji, četrti razred zanesljivo vem, da se to ne bi zgodilo, če mi ne bi pri kontrolnih pomagala dekleta iz razreda. In – čudež nad čudeži – sem tudi maturiral.


S Sandijem, najboljšim prijateljem, sva junija 1967 stala na belih kamnitih stopnicah pred glavnim vhodom. Zjutraj sem naredil velik napis s pesnikovimi verzi: »Dni mojih lepša polovica …« in sva ga nosila tudi potem, ko smo šli po mariborskih ulicah. Nato se je naš razred zvečer zadnjič zbral. Za zadnje skupne ure smo si izbrali motel ob Dravi v Bresternici. Prej smo se ga napili ob vsaki priložnosti, zadnji večer pa je bil ena sama žalost. Tudi peli smo le žalostne pesmi. Kaj se boš v takem napil!?


Bilo je tako, kot da smo v čudni omotici. Kot da se bo zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo. Ne, ne more biti! Čudna usoda, toda v razredu nas je bila cela skupina, ki smo bili skupaj 12 let. V prvi razred osnovne šole smo prišli kot sedemletne bučke. Potem nas je usoda ponesla spet v isti razred na gimnaziji. Bližji so mi bili kot moji domači, saj smo bili več skupaj. Vsak teden od ponedeljka zjutraj do sobote zvečer, kako bom zdaj lahko brez njih in brez nje, v katero sem bil neskončno zagledan vsa štiri leta … Ko so nam zadnji dan osnovne šole dali spričevala, smo šli zvečer v kino. Še danes ne vem, kako sem uspel zbrati toliko poguma, da sem jo v tisti črni dvorani, nikomur na očeh, prijel za roko. Potem je šlo mimo, toda po drugem gimnazijskem razredu sva spet prišla skupaj in sem jo poljubil. In to je bilo vse.


Spomladi, ko je šel četrti razred proti koncu, sva s Sandijem čisto resno razmišljala, da bi padla. Mladost podaljšala za eno leto … Potem tega nisva zmogla. Jaz sem maturiral, on pa, namesto da bi prišel maturirat, je igral kitaro na neki veselici.


Mislim, da ne bi mogel stopiti v svojo ljubo šolo. Oblile bi me solze. Nikoli je ne bom pozabil in ne prebolel. Bila je najlepši del mojega življenja in najhuje mi je bilo tisti dan, ko smo šli narazen, ne da bi si rekli, da se jeseni spet vidimo. Duško iz našega razreda se je med počitnicami obesil, enega je kmalu vzela levkemija, sošolka se je do smrti »zabila« z avtom, Adi se je zapil … jaz izgubil.


Ne, ne bi mogel vstopiti. Že ko sem kdaj stopil mimo naše ljube stare gimnazije, me je stisnilo pri srcu in prevzela me je silna žalost. Za vsem, kar je bilo in česar ni bilo ... in sanjami, ki jih ne bo nikoli več.


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice