27. 9. 2020

Generacija 90–94

Avtor objave: Gregor Cerar / Dijak do leta: 1994

Prejšnja Naslednja

Prva gimnazija, 4 leta. Kako sploh začeti in izbrati »zgodbo«, ki bi predstavila, kako je bilo. Težko je izbrati samo eno zgodbo, ki bi pričarala nazaj tisti čas. To so bila leta, polna novih stvari, novih odkritij, novih znanj, novih izkušenj. Ta leta so nepozabna zgodba. Celotna generacija 90/94 je bila pestra generacija, ali pa vsaj tako doživljamo spomine na Prvo tisti, ki še se danes družimo in smo povezani. Nekateri smo se poznali že iz osnovne šole, večina pa se nas je spoznala na Prvi. Naenkrat smo prišli v okolje, kjer je bilo v primerjavi z osnovno šolo marsikaj drugače. In kaj je bilo tako posebnega v teh čarobnih štirih letih?


V prvem letniku smo spoznavali nove profesorje, se pogovarjali »kdo je as« in kdo je tisti, ki se ga bojimo. Hkrati smo gledali z občudovanjem dijake četrtih letnikov. Dozorevali smo, postajali "pametnejši", dokler nismo končno postali »4. letniki« – glavni na šoli »občudovani« tudi sami (vsaj tako smo mislili).

In kaj vse se je zgodilo vmes?

– Zgodile se so prve ljubezni in še kar nekaj »prvih« in »drugih« skozi leta,

– V šoli v naravi smo skrivali pijačo po sobah in se trudili ne upoštevati danih navodil.

– Kepali smo nekatere profesorje na legendarnih stopnicah Prve in končali na razgovoru pri ravnatelju.

– Privoščili smo si marsikateri »navihan komentar« pri pouku, zaradi katerega se je kdaj zadeva končala na razgovoru pri psihologu.

– Pokadili smo kakšen cigaret kar med poukom v učilnici.

– "Prešvercali" smo pijačo v razred in spili kakšnega kar med poukom.

– Popili smo tudi kakšen whiskey s katerim od profesorjem na šolski zabavi v telovadnici (seveda na skrivaj).

To je le nekaj primerov. Zgodb in anekdot je ogromno. Kazni so seveda bile in prav je tako. Bile so zaslužene, nikoli pa pretirane. In ko, žal že mnoga leta kasneje, gledam nazaj, nam je bilo lepo. Če bi bilo možno ponoviti in podoživeti katerokoli obdobje v življenju, bi izbral izjemna gimnazijska leta. Kako bi šele bila pestra, če bi z današnjimi izkušnjami lahko še enkrat dali skozi štiri leta Prve.

Nazadnje se je celotna generacija 90–94 v kar lepem številu srečala na 20. obletnico mature. Nujno bo poskusiti to ponoviti na 30. obletnico mature. Kadar se srečamo, pride nazaj občutek tistega časa, ki je bil prijaznejši, kot je današnji čas. Večinoma imamo vsi družine, službe in obveznosti. A ko smo skupaj, se sproži plaz vseh spominov. Ne glede na to, koliko let mine, smo še vedno bolj ali manj vsi enaki. Morda samo malo bolj sivi, zgubani, nekateri manj postavni kot nekoč, v svojem bistvu pa enaki.

»Per aspera ad astra« – Prek trnja do zvezd – tako nekako je verjetno najbolje opisati nas, ki smo 4 leta ob vseh neumnostih, ki smo jih skozi leta naredili, postali zvezde in zasijali. Vsak danes sije na svoj način in največja zahvala gre vsem profesorjem, s katerimi smo imeli privilegij deliti svoje obdobje na Prvi gimnaziji. Zahvala gre tudi njihovi strpnosti, potrpljenju in razumevanju, da so kljub neumnostim, ki smo jih naredili, vedno znova znali zadeve postaviti in predstaviti tako, da smo iz leta v leto postajali zrelejši, pametnejši. Še enkrat: Hvala Vam!


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb.

Seznam objavljenih zgodb