13. 6. 2020

Fišer - Prve ne pozabiš nikoli

Avtor objave: Jure Fišer / Dijak do leta: 1989

Prejšnja Naslednja

Lani je minilo 30 let od mojega zaključka šolanja na Prvi gimnaziji. Po dolgem času smo se srečali s sošolkami in v prijetnem vzdušju na obletnici pri Kličku obujali spomine. Na prvi pogled zgleda teh 30 let cela večnost, ampak neverjetno hitro so minila, tako da so spomini na šolo in dogajanje okrog nje še kako živi. Takrat se ji je reklo Srednja družboslovna šola, a smo vedno vsi govorili, da hodimo na Prvo. Naše druženje ob 30. obletnici smo začeli z obiskom šole, saj nam je ravnatelj g. Pušnik prijazno ponudil to možnost. Tako smo se zbrali v knjižnici v pritličju Prve in na naše veliko presenečenje je g. Pušnik s seboj prinesel redovalnice in razredne dnevnike za vsa štiri leta. Večina ni mogla verjeti ocenam, ki smo jih dobivali, nekatere so bile res nizke … V zabavnem vzdušju smo se spomnili na prvi kulturni dan kmalu po začetku šolanja in obisk Zagrebškega velesejma z vlakom iz Maribora. No, v tej obliki se ta kulturni dan v zgodovini šole več ni ponovil.

Spominjam se prvega dne, ko smo vsi novinci nestrpno čakali na znamenitih šolskih stopnicah, da nas ravnatelj g. Moge pokliče po imenu, v kateri razred spadamo. Ni trajalo dolgo in slišal sem svoje ime: »Jurček Fišer, 1.a!« Bilo mi je malo nerodno, ampak tako mi je bilo ime od rojstva naprej. Mama je povedala, da sem takrat bil pač majhen, zato mi je takšno ime tudi dala.

No, nekako sem se prebil do francoskega razreda in ugotovil, da sva pravzaprav samo dva fanta in 30 sošolk. Zanimivo! Hitro sem se malo razgledal okrog in ugotovil, da ima ena izmed sošolk res lepe modre oči in v odmoru sem navezal že prvi stik.  

Po odmoru smo prišli k prvi uri zgodovine. Prof. Pajk je imel prav poseben stil. »Kako je tebi ime?« me je vprašal. »Jure sem,« sem odvrnil. »Ne, ne, od zdaj naprej si ti Jurček!« 

»In kako je tebi ime?« je vprašal sošolko – modre oči. »Suzana« je odvrnila. »Ne, ne, ti si Suzuki, ker imaš tako privihan nos!« Nato ji je s kredo pobarval nos in nadaljeval: »Od danes naprej bosta Suzuki in Jurček nosila zemljevide v razred. Najdeta jih v kabinetu v drugem nadstropju, tu imata ključ in ne hodita predolgo!« In sva s sošolko – modre oči, ki ji je bilo ime Suzana oz. zdaj Suzuki, hodila vsa leta po zemljevide.

V odmoru za malico drugega dne smo šli na Grajski trg na pijačo in sošolke so se smejale mariborski znamenitosti – Jurčku, ki se je po trgu sprehajal z novim mini radiom. Jurček je bil odrasel, a majhen … »Hm,« sem razmišljal, »treba bo nekaj storiti.« Naslednji teden sem šel na občino in dal vlogo za spremembo imena – iz Jurčka v Jure. In so mi ugodili.

Po nekaj dnevih šole je razred zapustil edini sošolec (bolj ga je zanimala italijanščina), zato sem vsa štiri leta ostal sam poleg 30 sošolk. Blažen med ženami so mi rekli.

Zanimiva je bila tudi prva ura geografije, ker smo kar globoko zaorali v snov, ki je bila zelo zahtevna. Prof. Drobnjak si je uspel vzpostaviti neverjetno karizmo in geografija je postala najpomembnejši predmet na Prvi.

Zanimive so bile tudi ure biologije. Prof. Šorgo je npr. ob poglavju genetike razlagal, da pri dedovanju obstajajo zakonitosti in pri tem postavil hipotetično retorično vprašanje, ali bi npr. otroci sošolke – modre oči in edinega fanta v razredu (ki ima tudi modre oči) imeli lahko kaj drugega kot modre oči!? No, danes lahko z empiričnim dokazom potrdim, da je odgovor na njegovo vprašanje pravilen.

In ta novi mladi par modrih oči je prav tako hodil na Prvo – kaj bi sicer drugega, ko so glavni botri s Prve?

Prve res nikoli ne pozabiš …

Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice