25. 10. 2020

FANTASTIČNI F

Avtor objave: Armina Rahmanović / Dijakinja do leta: 2020

Prejšnja Naslednja

V četrtek, 1. septembra 2016, se je naša pot na Prvi gimnaziji Maribor začela. 28 junakov je izvedelo, da bodo v f-razredu. Med njimi sem bila tudi jaz. Nekateri med temi junaki so odšli, nekateri pa prišli na novo. Na koncu nas je 23 junakov uspešno zaključilo srednješolsko izobraževanje na Prvi.

 Per aspera ad astra. Le pred nekaj meseci smo prehodili trnje in zdaj se vzpenjamo proti zvezdam. Bili smo f-razred, ampak nismo vedeli, kaj ta f pomeni. Včasih smo se počutili kot „fail“, ker nam marsikdaj ni uspelo izpolniti naših pričakovanj, včasih pa „free“, ker smo bili v teh „svobodnih“ letih. Navsezadnje smo se odločili, da bomo enostavno fantastični f. 

Mi, fantastični f, smo bili znani po velikem številu opravičenih in neopravičenih ur, zato so nas velikokrat videvali, kako smo hitro korakali po hodnikih in iskali razrednika, prof. Kosa, da mu damo opravičila, ki so včasih veljala, včasih pa ne. Največ izostankov smo zbrali v zadnjem letu, ko smo kot maturanti med odmori sedeli pred šolo in razmišljali, ali naj gremo nazaj k pouku ali pa raje v neko kavarno v bližini. Velikokrat smo slišali od razrednika, da so nas profesorji v zbornici pohvalili, na kar smo bili ponosni. To nam je bila dodatna motivacija, da smo nadaljevali s trdim delom. V teh štirih letih smo se velikokrat spraševali, zakaj moramo znati trigonometrijo, letnice Napoleonovih vojn, značilnosti slovenske moderne in podobno. Šele na koncu smo ugotovili, da dodatno znanje ni odveč. 

Vsako leto znova smo komaj čakali na izlete oz. profesorji so jim rekli strokovne ekskurzije. Vsako leto nam je bilo manj pomembno, kam gremo, ker smo vedeli, da bomo uživali. Skrivanje naših zabav pred razrednikom je bilo za nas kot adrenalinski šport. Lahko se pohvalimo, da nikoli ni izvedel za naše „skrivnosti“, ki so ostale v mestih, ki smo jih obiskali. Bolj pomembno nam je bilo, katerega profesorja bo razrednik vzel za našega spremljevalca. Vsako leto smo upali, da bo to naša profesorica slovenščine, kar se je tudi zgodilo v tretjem letniku, ko smo skupaj šli v Prago, v zlato mesto ob Vltavi. Tam smo uživali, a eno malenkost smo razredniku vendarle zamerili. Vsakič nam je namreč prekrižal načrte, ko smo hoteli z našo profesorico imeti „party“ v zadnjem delu avtobusa. Tudi v šoli smo vsi zelo uživali med urami slovenščine. Bili smo veseli, ko je govorila, da smo njene „pikice“ in s tem smo se važili. Profesorica Markežič je vedno znala prepoznati, če smo bili veseli ali imeli težave. Vedno si je za nas vzela čas, nam prisluhnila in dala primeren nasvet. Z njo smo se smejali, bili žalostni, ampak smo se tudi bali njenih testov. Vedno smo radi prisluhnili njenim zgodbam in komaj čakali naše skupne ure. Postala je del našeg fantastičneg f. 

Čas ne briše spominov, zato bo Prva gimnazija vedno ostala del mene. Prvogimnazijci smo lahko ponosni, da smo bili del tradicije, ki jo ima Lepotica na Maistrovem trgu. 


Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb.

Seznam objavljenih zgodb