6. 6. 2020

Enkrat Prva, vedno Prva

Avtor objave: Anja Mori (Kocbek) / Dijakinja do leta: 2006

Prejšnja Naslednja

Dijaki Prve se vedno vračamo. Če ne drugače, vsi kdaj parkiramo pod Prvo in gremo na kavo v srednješolske kafiče. Tam že 15 let obujamo spomine, tam smo pustili cele štipendije in delali naloge. Sedenje ob kavi nam je navdajalo občutek odraslosti. Zlaganje nog po klopeh in pisanje nalog na kolenih ni ravno odražalo tega, ampak kdo se pa s tem obremenjuje v srednji šoli.

Veliko je spominov, doživetij in trenutkov, ki so izoblikovali moje življenje. Trudim se biti dober učitelj, učitelj, ki pusti trajen pečat v srceh svojih dijakov. Trudim se biti oseba, ki nudi otrokom veliko več kot prenašanje snovi iz učbenika. Na kratko povedano, želim postati kot moji dragi profesorji Prve!

Še zdaj mi donijo v ušesu stavki: ''Izidor je kmet!'' iz Visoške kronike in ''Pohorskega granita ni, ampak je tonalit!''. Verjetno ti stavki niso nujni za preživetje, a to so bili trenutki, ko sem začutila, kako ti ljudje uživajo v svojem poklicu. Neverjetno je opazovati profesorico, kako stoji pred razredom, razlaga snov, vse oči so uprte v njo, vsi pišejo, berejo in si ne drznejo v tisti uri početi kaj drugega kot slovenščino. In ne gre za strah, ampak za spoštovanje do profesorja in slovenske slovnice. Hvala profesorici Pečovnik, da sem hitro uvidela, da za efektiven in privlačen pouk potrebujemo učitelja s srcem in ne informacijsko komunikacijske tehnologije.

Odkar sem spoznala svoje učitelje na Prvi, sem imela pred seboj samo en cilj, postati eden izmed profesorjev Prve. Pod drobnogledom sem vedno imela nastop, organiziranost, profesionalnost, razgledanost in predvsem čut za delo z dijaki. Predvsem sem opazovala nastope študentov in pripravnikov, ki jih je vedno bilo veliko. Pri teh urah sem pa bila kar v krču, predstavljala sem si sebe pred gručo mladih ''žlehtnih najstnikov''. In res me je doletelo, po treh letih faksa sem že imela prakso na prvi, čez dodatni dve leti sem že nadomeščala bolniško. Po zaslugi prekrasnih ur s profesorico Štrekelj sem lahko šla v razred kar s svojim srednješolskim zvezkom. Spomnim se prvega prihoda v zbornico. Moji občutki navdušenja so bili pravzaprav nenavadni. Bila sem šokirana, ko sem prvič slišala profesorico Černe govoriti v slovenščini. Bila sem presenečena, da je profesorica Hvala po značaju res podobna možu (kot se je govorilo na faksu) in da sta moji predragi profesorici Pečovnik in Štrekelj vsak odmor skupaj na kavi. Kako da nam je to prijateljstvo ostalo skrito cela 4 leta? Zdelo se mi je neverjetno. Sklepam da zato, ker kot dijak si ne predstavljaš, da so učitelji v resnici dobrosrčni ljudje, ki imajo svoje življenje izven šolskih prostorov. Ko sem premlela vso to dogajanje v zbornici, sem pa za povrh še ugotovila, da se je pred tablo igrat profesorja pri rosnih triindvajsetih letih res fajn. Moje sanje so bile uresničene.

Prva mi je pomagala, da sem uvidela, kakšen človek in učitelj želim postati. Že 6 let živim in poučujem matematiko v srednji šoli na Kitajskem. Kitajci zelo cenijo strogost, iskrenost in pravičnost. Prva mi je dala vse to in še več. Per aspera ad astra.

Ste izpustili zgodbo? Poiščite jo na seznamu zgodb ali se prijavite na naše e-novice.

Seznam objavljenih zgodb Prijava na e-novice