ENA ALI DVA TI ŠE KORAJŽO DA, ČE SO TRI ALI ŠTIR, PA JE ŽE HUDIR

To je bila moja prva lekcija v prvem mesecu v 1. D-oddelku na Prvi gimnaziji v Mariboru. 

Bilo je proti vsem pričakovanjem in izkušnjam ter skregano z logiko učenja in popravljanja slabe ocene v času šolanja na osnovni šoli. 

V prvem tednu smo imeli prvo uro kemije in poslušali smo novo snov. Drugi teden, ko smo imeli drugo uro kemije, sem bil kot prvi že vprašan o tem, kar smo slišali prvo uro. 

ŠOK. Snovi nisem niti pogledal in zaradi nepozornosti pri prvi uri tudi nisem vedel, kaj smo takrat obravnavali. Tako je padla v našem razredu pri kemiji prva enka. V veri, da bom imel sedaj za nekaj časa mir pred kemijo, nisem pričakoval, da bom naslednjo uro ponovno pred tablo. Znanje in ocena sta bila enaka.  

Torej … nesrečen slučaj. Jaz že dvakrat pred tablo, drugi pa nič. Čas teče. Jaz in kemija ne najdeva skupnega jezika. Ne najdem časa, da bi oceno takoj popravil. Zanašal sem se na izkušnjo, da bom to naredil, potem ko bodo tudi vsi ostali imeli že kakšno oceno – to je čez kakšen mesec ali dva. 

Četrti teden smo imeli spet uro kemije. Veliko sošolcev je trepetalo, da bodo vprašani. In glej ga zlomka, profesor da priložnost meni. Izza katedra se zasliši glas: »No, danes pa nam bo Bojan povedal, kaj smo imeli pri uri zadnjič.« Rečem si: »Saj to ni mogoče. Toliko jih je še brez ocene in jaz nepripravljen za soočanje.« In tu je bila že moja tretja enka, ki jo je profesor Štefan Predin pospremil z besedami: »Ena ali dva ti še korajžo da, če so tri ali štir, pa je že hudir.«